Ustavim se sredi trga pred ogromnim spomenikom. Na deset metrov visokem podstavku stoji bronast šest metrov visok kip: konj na zadnjih nogah, v odrivu v skok in na njem jezdec v trenutku zmagoslavja, z visoko dvignjenim mečem, zazrt v daljavo, čez vse svoje kraljestvo, preko vseh dežel in njemu podložne narode, poln samozavesti in mogočnosti, poln sebe, le kdo je še tako mogočen in močan kakor sem jaz?! Kip Aleksandra Velikega buri domišljijo o mogočnosti vladarja, oblasti in moči. Razdvaja ob vprašanju, čigav je ta vladar, grški, makedonski …, vznemirja prebivalce mesta, ker je pogoltnil veliko denarja, oni pa živijo tako skromno.

Le nekaj korakov vstran, kjer se trg končuje med visokimi bloki, na robu zelenice pol metra nad tlemi na belem marmorju leži črna plošča z napisom, da je na tem mestu nekdaj stala rojstna hiša matere Terezije iz Kalkute. Kdo ne pozna te drobne žene majhne postave z velikim srcem. Vse svoje življenje je posvetila najrevnejšim in najbolj ubogim. U...