Ob tej priložnosti sta mu pisec besedila Slavko Kjuder in avtor melodije Vinko Vodopivec posvetila pesem z naslovom Nebo naj čuva te med nami! Izjemno lepo pa jo je harmonizirala – sicer onstran meje – sestra Breda.

Virgila je darilo ganilo do solz. Še posebej, ko mu je pesem zapel domači zbor. Ob tem pa je globoko v sebi začutil, kako pomemben je na roki sestrin prst.

Dragocena Paberkovanja

Vsak človek je svoja zgodba. Več ljudi pa sestavi kroniko ali celo povest in roman. Ker je spomin precej negotova stvar, je dobro zgodbe pripovedovati, še bolje pa zapisati. Če je le mogoče, spotoma. Tako to niso samo vtisi o nekem trenutku, temveč verodostojen človekov dokument.

Virgil si je tako rekoč vsa svoja srečanja z ljudmi in večino drugih dogodkov od prvih zrelih let naprej zapisoval, ob tem pa shranil mnoge dokumente. Poleg Lokavskih starin so izpod njegovega peresa nastali sila obsežni in zgovorni Paberki. V osnovi so paberki ostanki, pobirki, v Virgilovem primeru pa je šlo tako za zapis starin kot mnogih sprotnih dogodkov. Pri Paberkih oziroma Paberkovanjih – na prvih dveh zvezkih je prvi naslov, na vseh drugih pa drugi, skupno pa jih je šest – je najbolj presenetljivo to, da je veliko pisem, ki jih je pozneje poslal oblastem ali posameznikom, najprej napisal v zvezek. Tako je ohranjeno tudi veliko njegove vsestranske pošte. Paberkovanja je nameraval proti koncu življenja natisniti kot obsežno knjigo, a ga je prehitela smrt. A tudi v rokopisni obliki je neprecenljiv dokument časa in predvsem njegovega življenja. Največji del jih je napisal v Avberju, zato so tudi veliko zrcalo te prijazne kraške vasi, še posebno pa lahko med vrsticami začutimo Virgilovo vsestransko podobo. Sicer pa veliko o njegovi tovrstni ustvarjalnosti pove tomajski župnik Albin Kjuder, ki je napisal le nekaj mesecev po Virgilovem odhodu v večnost o njem več anekdot, med drugim tudi stavek:

»Na nobeno pot ni šel brez notesa v roki.«

Ker so ponos vsakega večjega kraja zvonovi, se je še posebej razpisal prav o njih. Nove zvonove so v Avberju dobili leta 1930, se pravi tri leta po njegovem prihodu v ta kraj. A tudi starih, avstro-ogrskih zvonov, ni zavrgel. Poglejmo, kaj je o obojih zvonovih napisal v Paberkovanja!

»Dne 16. decembra leta 1916 je vojaška oblast snela vse štiri zvonove. Tehtali so: prvi 1170 kg, drugi 755 kg, tretji 399 kg, četrti 167 kg. Avstrijska vlada je dala odškodnino – 4 krone za kilo. Skupaj 9964 kron. Italijanska vlada je v smislu zakona dala uliti zvonove v prejšnji teži, treba pa ji je bilo izročiti omenjeno vsoto. Ker je vmes minilo več kot petnajst let in se je denar menjal, smo imeli z zbiranjem te vsote v Avberju silovite težave.«

Da so lahko dobili nove zvonove, je bilo treba začasne, kot je rekel Virgil, plehnate zvonove oddati italijanskim oblastem. A avberski župnijski upravitelj je oddal le ohišja, kembeljne pa ne. Ob tem je rekel faranom:

»To niso navadni kemblji, temveč so med veliko vojno marsikoga pospremili k zadnjemu počitku. Zato je prav, da ostanejo v vasi za vse večne čase.«

O starih, začasnih zvonovih je še zapisal:

»Bili so res taki, da jih je človek težko poslušal. Pa še to! Ko sem prisluhnil tomajskim zvonovom, so vsi na vse pretege peli: Tomaj je vse, Avber ni nič! Ko pa smo v zvonik namestili nove, se je pesem zvonov povsem obrnila. Novi zvonovi so namreč peli: Avber je vse, Tomaj pa ni nič!«

Kemblje začasnih zvonov je rešil tako, da jih je varno skril na Muhov skedenj, nanje pa sta z gostilničarjem nametala veliko sena. Ko pa je italijanska burja oddivjala mimo, je dal kemblje vzidati v severni del cerkvenega zidu. Rekel je:

»Pol v zidu in pol na svetlem naj pričajo, da so to tisti kemblji, ki so prestali najhujše vojno obdobje.«

Koliko so mu pomenili zvonovi, lahko dojamemo tudi v zapisu v Paberkovanjih, v katerem opisuje polnočnico leta 1933:

»Pritrkovalo se je od 11.30 do 11.55. Tik pred polnočjo so zvonovi utihnili. Cerkev je bila nabito polna: poleg domačinov so se polnočnice udeležili še Dobravci, Kazeljci, Tomajci, Koprivci, nekaj oseb celo iz Krajne vasi. Najprej so verniki skupaj s cerkvenim zborom zapeli prvo kitico Vi, oblaki, ga rosite. Na adventnem vencu so bile prižgane štiri svečke. Tišina. Nakar se začuje zvončkljanje. Zagleda se cerkveni križ, dečke, zastava Bratovščine nedolžnih otrok, štirinajst strežnikov v pisanih haljah z zvončki v rokah. Vsi otroci imajo pisane svetilke, ki jih ob vhodu v cerkev privzdignejo. Deklice v belem nosijo Jezuščka, nato sledijo pastirji s palicami in čepicami. Eden, g. Srečko, nosi malo, nekaj tednov staro jagnje. Ko se procesija ustavi, deklice položijo Jezuščka v jaslice, ki jih je na novo uredil Ivan Kjuder iz Kazelj, naš dvajsetletni organist. Vsa cerkev poje Tam v goščavi. Polnočnica. Ljudsko petje Kaj se vam zdi, sedem kitic. Še prej zahvalna pesem Glej, zvezdice ...«

O blagoslovitvi zvonov pa je zapisal:

»Blagoslovitev zvonov! Dva tisoč tujih obiskovalcev. Vzorna cerkvena slovesnost. Lepa skupina botrov. Streljanje z možnarji. Med slovesnostjo prihrumijo avtomobili, kaminoni, orožniki. In to iz Dutovelj, Sežane in z njimi celo policijski komisar. Šnofa, kje bi kaj dobil ... Nič, nič. Nekaj mora najti. In nazadnje najde: streljanje z možnarji. Na zaslišanje! Ljudstvo se škandalizira. Ovadili mene, župana in tajnika. Znova dobil visoko globo.«

Čeprav se je med Avberci lepo počutil, je bil glede novega časa do njih tudi kritičen. Bolj kot marsikdo drug. Decembra leta 1937 je zapisal:

»Obisk na ljudskem misijonu ni bil nič slabši kot pred dvema letoma. Moralno stanje pa je zelo padlo. Vzroka: a) kamnolomi. Delavstvo se zbira. Tujci v kraško vas nosijo kugo kletve. Kjerkoli se moški zbirajo, so slabe posledice za vero in moralo. b) Dopolavori s plesi. Dekleta plešejo vsak teden enkrat. Prosto se zbirajo, fantje se redno shajajo z dekleti. Duhovnik zoper Dopolavoro ne sme nastopiti, ker je to državna ustanova. Tako nam svetuje celo škof, ki to ustanovo blagoslavlja. Bela kuga se širi, kuga, ki je največji sovražnik slovenskega naroda. Matere so napovedale vojno otrokom! Sicer pa so misijoni za narod pravi blagoslov. Škoda, da tod nimamo misijonarjev. Lahi so vse bolj ali manj izgnali. Zato je pastirovanje težavno.«

Dopolavoro je pomenilo zabavo po delu, glede avberskih kamnolomov, ki so bili v bližini kar trije, pa je treba pojasniti, da je kar sam napisal posebno študijo. V njem je Avber opisal celo kot najbolj industrijsko vas na Krasu.