»Pa ne samo, da malo moli!« je rekla prva. »Maše ima občutno prekratke.«

»Obhajilo pa naredi tudi tako na hitro, kot bi se mu ves čas nekam mudilo.«

»Pri litanijah pa vedno spusti pol svetnikov. Mojega nikoli ne omeni.«

In tako naprej! Mati se je opravljivkam kmalu spretno izognila in tako so svoje neutrudno delo nadaljevale kar same, najmanj pol ure. Ko je njihov pogovor dosegel že skoraj vrelišče, je Virgil naenkrat odprl okno in jim zaklical:

»Prav imate, povsem nemogoč sem!«

Seveda so se vaške opravljivke v trenutku razbežale kot kokoši, ko plane mednje kragulj. V nedeljo pa jim je pri pridigi posredno povedal:

»Lepo je, da si med seboj poveste resnico. Tudi če gre malce čez rob, ni nič narobe. Takih stvari potem pri spovedi sploh ni treba pripovedovati ...«

Pa ni bilo tako! Vse po vrsti so pri spovedi povedale, da so po nepotrebnem opravljale farane in svojega župnika, ob tem pa obljubile, da bodo to grdo razvado opustile. In resnično je bilo v Avberju od tistega časa naprej manj opravljanja.

Po očetovem zgledu je na hitro opravil tudi z enim od ženinov, ki je nameraval oženiti žensko, ki se je prej na veliko razdajala v Trstu. Tako in drugače. Ko ga je ženin prišel vprašat, ali bi se z Anito poročil in jo tako spravil na poštena pota, je Virgil naredil isto, kot je pred leti storil njegov oče. Odšel je v shrambo in mu prinesel konec debele vrvi.

»Zakaj pa to?« ga je pogledal ženin debelo. »Kaj pa ima to opraviti z mojo poroko?«

Virgil pa mu je odvrnil:

»Raje se obesi, kot pa poroči s tako punčaro.«

In res ni potem prišlo do poroke. Anita pa se je vrnila v Trst ...

Znal je ukrotiti tudi najbolj razborite fante. Nekoč sta se dva tako stepla, da sta oba odnesla več debelih bušk. Ob tem sta tako preklinjala, da se je kar bliskalo, hkrati pa sta si sveto obljubila, da se v življenju ne pogledata več. In to zaradi dekleta, ki bi ga imela oba rada. Ker ju je zaradi pretepa in jeze pekla vest, sta se oba pošteno izpovedala pri spovedi. Drugače sta bila dobra fanta, le kri jima je zavrela prehitro.

Virgil jima je naložil kaj čudno pokoro. Obema enako.

»Za pokoro pa zmoli eno zdravamarijo in en očenaš, pa skupaj z Bojanom morata prinesti moja težka vrata, ki sem jih kupil v Tomaju, v Avber. Bojim se namreč, da bi se – če bi jih naložil na voz – poškodovala.«

Bila so namreč umetelno izrezljana, velika in težka pa tako, da jih ni mogel spraviti na noben voz. Fanta sta potem vrata res na rokah prinesla iz Tomaja v Avber, skoraj sedem kilometrov daleč, pri tem pa se najprej še enkrat močno sprla, nazadnje pa iz strahu pred domačim župnijskim upraviteljem ob počivanju tako lepo spoprijateljila, da sta postala za vse življenje največja prijatelja pod božjim soncem.

Virgil je bil tudi neke vrste zdravnik. Ko je maševal, je opazil, da pri povzdigovanju ženske tako rekoč vse po vrsti pokleknejo in se nasploh vedejo, kot se spodobi, moški pa navadno kar obstojijo pokonci in se za najlepši trenutek pri sveti maši kaj dosti ne zmenijo. Zato je pri pridigi dejal:

»Čudna so pota Gospodova! In navadnemu smrtniku se zdi povsem nerazumljivo, da je zaradi naših grehov nad nas poslal toliko bolezni. V naši fari na primer – še posebej med moškimi – razsaja posebna bolezen, da so se moškim mišice v kolenih tako zakrčile, da ne morejo več poklekniti. Ko sem se o tej bolezni pozanimal pri zdravnikih, so mi povedali, da je bolezen povsem neozdravljiva. Ko nekdo ne more kolena več pokrčiti, mu to ostane vse do smrti ...«

Skoraj na smeh mu je potem šlo, ko je pred verniki dvignil hostijo. Od tistega časa naprej so med povzdigovanjem pokleknili tako rekoč tudi vsi moški. Le eden ne, ki je imel umetno, leseno nogo ...

Tudi z berači je opravil na kratko. Dogajalo se je, da je v Avber prihajalo po sedemnajst beračev na teden in vsi so prosili za kruh ali toplo košto. Ko je Virgil opazil, da je med njimi več delomrznežev, je enemu od njih dal v roke sekiro, rekoč:

»Povabim te na celotno kosilo. Naša mati kuha izvrstno. Že Jezus pa nas je učil, da si mora vsak človek sam zaslužiti Božje kraljestvo. Prav tako pa tudi vse dobrine na zemlji. No, do kosila je še dobri dve uri. Do tedaj mi nasekaj drva, pa boš videl, da ti bo tudi kosilo bolj teknilo ...«

To se je res zgodilo, od tistega časa naprej pa tega berača ni bilo več v Avber. Pa tudi drugih ne veliko, kajti le malokomu je bilo do dela. Virgil si je v beležko, kjer je beležil prav vse avberske posebnosti, zapisal:

»S sedemnajst sem številko zbil na tri. Odličen uspeh!«

Seveda je imel za prave reveže vrata še naprej odprta.

S prižnice ni delil samo nasvetov, kako naj vernik poskrbi, da bo zveličan, temveč tudi povsem praktične stvari. Ko je maševal na Repentabru, so si mnogi domačini zapomnili naslednjo Virgilovo prispodobo glede nevarnosti ženitve. Morda je bila malce groba, a tako življenjska, da ni mogla iti mimo nobenih ušes. Glede žensk je fante takole opozoril:

»Znano je, da devet čebel piči za eno oso. Devet os pa za enega sršena. Devet sršenov pa za enega modrasa. Devet modrasov pa za enega gada. Devet gadov pa za enega hudiča. Devet hudičev pa za eno – hudičevo babo!«

Seveda se ženskam tiste lepe nedelje na Repentabru ni posebej priljubil, moški pa so ga tako rekoč vsi – še najbolj poročeni – po sveti maši trepljali po ramah.

Moškim je tudi povedal nekaj resnic. V eni od pridig se je takole razgovoril:

»Prihaja velika noč in kdo ve, koliko vernikov bo prišlo k praznični spovedi in obhajilu. Mnogi pravijo, da so to opravili že ob božiču in da je to nepotrebno opravljati še enkrat čez slabe pol leta. A naj vam pri odločitvi pomagam s prigodo, ki se je pripetila v sosednji vasi. Žena je možu oprala in zlikala srajco za božično slovesnost, potem pa jo je dala kar táko, kot je bila, v skrinjo in jo tam pustila več mesecev. Potem je prišla velika noč in mož bi rad srajco spet oblekel. Presenečen, da ne rečem razočaran, je ugotovil, da je srajca vsa umazana in zmečkana. Ko je na to opozoril svojo ženo, češ da v cerkev ob veliki noči ne more s tako srajco, ona pa ga je pred tem več dni podila k spovedi, mu je odvrnila: 'Pa saj si rekel, da je dovolj, če si očistiš dušo samo enkrat na leto!