Po naravi je bil pač vztrajen. Mati je celo rekla, da je trmast. Trmast kot primorski osel. Dodala pa je tudi:

»Naš Virgil dela vse mogoče stvari, edino molitvi se posveča premalo.«

Pa to ni povsem držalo. V prvi vrsti je predvsem zgledno opravljal svoje pastirsko delo. Res pa je tudi bilo, da je kaj kmalu spoznal, da domačinom ni do dolgih pridig, temveč bolj do konkretnih stvari. Nekoč je celo za vse Kraševce dejal:

»Vem, kaj je všeč Kraševcem: kratka pridiga pa dolga klobasa!«

In ker se je tega dobro zavedal, je tudi kmalu naletel na odprta kraševska srca. Glede duhovne prenove je začutil, da je največ lukenj pri moških in mladih dekletih. Zato je najprej zastavil pri teh dveh skupinah Avbercev.

Moški so k sveti maši sicer prihajali, k spovedi in obhajilu pa precej redko. Celo ob veliki noči in ob božiču ne vsi. Virgil je kmalu ugotovil, v čem je težava. Ko se je pogovarjal z moškimi na samem, so mu med vrsticami povedali, da pač...