Kot pišejo vatikanski mediji, nas besedilo vabi k prenovi pristne pobožnosti do Njega, da ne bi pozabili nežnosti vere, veselja predanosti služenju in gorečnosti poslanstva, saj nas Jezusovo Srce spodbuja k ljubezni in nas pošilja k bratom.

To je Frančiškova četrta okrožnica v enajst in pol letih njegovega pontifikata. Kmalu po izvolitvi leta 2013 je izšla okrožnica Luč vere (Lumen fidei), ki jo je začel pripravljati že njegov predhodnik Benedikt XVI., leta 2015 je sledila okoljska okrožnica Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), leta 2020 pa Vsi smo bratje (Fratelli tutti), v kateri je pozval k miru in solidarnosti med vsemi narodi in verstvi sveta. V cerkvenih krogih novi dokument označujejo kot »duhovno zapuščino« argentinskega papeža.

»Ljubil nas je«, premišljevanje o Presvetem Jezusovem Srcu, je Frančiškova četrta okrožnica. FOTO: Vatican Media

Povzetek okrožnice

Povzetek okrožnice, ki vsebuje pet poglavij na 77 straneh, so pripravili pri vatikanskih medijih. Izvirnik je napisan v latinščini, trenutno pa je na voljo v devetih jezikih na tej povezavi.

»Vzljubil nas je,« pravi apostol Pavel, ko govori o Kristusu (Rim 8,37), da bi odkrili, kako nas od te ljubezni nobena stvar »ne bo mogla ločiti« (Rim 8,39): tako se začenja četrta okrožnica papeža Frančiška, ki je po začetnih besedah naslovljena »Dilexit nos«.

Posvečena je človeški in Božji ljubezni Srca Jezusa Kristusa: »Njegovo odprto srce je pred nami in nas čaka brezpogojno, želi nam le ponuditi svojo ljubezen in prijateljstvo,« papež piše v uvodu. »Kajti 'On nas je vzljubil' (1 Jn 4,10). Po Jezusovi zaslugi 'smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo' (1 Jn 4,16).«

V Kristusovem Srcu lahko najdemo celoten evangelij.

Kristusova ljubezen, upodobljena v Njegovem svetem Srcu

V naših družbah, piše papež, »vidimo, kako se množijo različne oblike vernosti brez osebnega odnosa z Bogom ljubezni« (87), medtem ko krščanstvo pogosto pozablja »nežnost vere, veselje predanosti služenju, gorečnost osebnega poslanstva« (88). Papež Frančišek v odgovor ponuja novo poglobljeno premišljevanje o Kristusovi ljubezni, ki je upodobljena v Njegovem svetem Srcu. Vabi nas k prenovi »pristne pobožnosti« do njega, ko nas spominja, da lahko v Kristusovem Srcu »najdemo celoten evangelij« (89). V Njegovem Srcu »končno spoznamo sami sebe in se naučimo ljubiti« (30).

Objava nove okrožnice sovpada s praznovanji ob 350. obletnici prvega prikazovanja Presvetega Jezusovega Srca sv. Marjeti Mariji Alacoque leta 1673, ki se bodo sklenila 27. junija 2025.

Zdi se, da je svet izgubil srce

Papež pojasnjuje, kako ob srečanju s Kristusovo ljubeznijo »postanemo sposobni tkati bratske vezi, prepoznati dostojanstvo vsakega človeka in skupaj poskrbeti za naš skupni dom,« k čemur nas vabi v svojih družbenih okrožnicah Hvaljen, moj Gospod in Vsi smo bratje (217).

In »v navzočnosti Kristusovega Srca« prosi Gospoda, »da bi se še enkrat usmilil tega ranjenega sveta« in izlil nanj »zaklade svoje luči in svoje ljubezni, da bi svet, ki živi sredi vojn, družbeno-ekonomskih neravnovesij, potrošništva in protičloveške uporabe tehnologije, mogel spet pridobiti, kar je najbolj pomembno in potrebno: srce« (31).

Papež je ob napovedi priprave dokumenta na koncu splošne avdience 5. junija pojasnil, da nam bo v veliko pomoč, če bomo premišljevali o vidikih Gospodove ljubezni, ki lahko osvetlijo pot cerkvene prenove, pa tudi, da povedo nekaj pomenljivega svetu, za katerega se zdi, da je izgubil srce«.

Objava nove okrožnice sovpada s praznovanji ob 350. obletnici prvega prikazovanja Presvetega Jezusovega Srca sv. Marjeti Mariji Alacoque leta 1673, ki se bodo sklenila 27. junija 2025.

Trenutno »razvrednotenje« srca izvira »iz grškega in predkrščanskega racionalizma, iz postkrščanskega idealizma in iz materializma v različnih preoblekah«, ko so v veliki filozofski misli dajali prednost pojmom »razum, volja ali svoboda«.

Pomen vrnitve k Srcu

V okrožnici o češčenju Presvetega Srca Jezusovega, ki se začenja s kratkim uvodom in je razdeljena v pet poglavij, so zbrana, kot je bilo napovedano junija, »dragocena premišljevanja predhodnih besedil učiteljstva in dolge zgodovine, ki sega do Svetega pisma, da bi danes znova predložila vsej Cerkvi to češčenje, ki je polno duhovne lepote.«

Prvo poglavje, »Pomen srca«, pojasnjuje, zakaj se moramo »vrniti k srcu« v svetu, v katerem smo v skušnjavi, da bi »postali nenasitni potrošniki in sužnji tržnega kolesja« (2). Besedilo razčlenjuje, kaj razumemo pod besedo »srce«: Sveto pismo nam o njem govori kot o jedru, »ki je za vsakim videzom« (4), o kraju, kjer »ni pomembno to, kar se kaže navzven ali kar se skriva, tam smo to, kar smo« (6). K srcu vodijo vprašanja, ki so pomembna: kakšen smisel si želim za svoje življenje, svoje odločitve ali dejanja? Kdo sem pred Bogom (8)?

Papež poudarja, da trenutno »razvrednotenje« srca izvira »iz grškega in predkrščanskega racionalizma, iz postkrščanskega idealizma in iz materializma v različnih preoblekah«, ko so v veliki filozofski misli dajali prednost pojmom »razum, volja ali svoboda«.

Ker niso našli prostora za srce, »se ni obsežneje razvila niti ideja o osebnem središču«, ki lahko vse poenoti, in to je ljubezen (10). Po papeževem mnenju moramo priznati, »da sem jaz svoje srce, saj me ono razlikuje, me oblikuje v moji duhovni istovetnosti in me postavlja v občestvo z drugimi ljudmi« (14).

Srce je tisto, ki združuje koščke in omogoča katerokoli pristno vez, saj odnos, ki ni vzpostavljen s srcem, ni sposoben preseči razdrobljenosti individualizma.

»Svet se lahko spremeni, začenši s srcem«

Srce je tisto, ki združuje koščke in »omogoča katerokoli pristno vez, saj odnos, ki ni vzpostavljen s srcem, ni sposoben preseči razdrobljenosti individualizma« (17). Duhovnost svetnikov, kot sta Ignacij Lojolski (sprejeti Gospodovo prijateljstvo je vprašanje srca) in sv. Janez Henrik Newman (Gospod nas rešuje tako, da iz svojega Svetega Srca govori našemu srcu), nas uči, piše papež Frančišek, da »pred živim in navzočim Jezusovim Srcem naš um, razsvetljen od Duha, razume Jezusove besede« (27). To ima tudi družbene posledice, ker se svet lahko »spremeni, začenši s srcem« (28).

Jezusov najzgovornejši izraz ljubezni je »pribitost na križ«.

»Dejanja in besede ljubezni«

Drugo poglavje je posvečeno dejanjem in besedam Kristusove ljubezni. Dejanja, s katerimi z nami ravna kot s prijatelji in nam kaže, da je Bog »bližina, sočutje in nežnost«, vidimo v srečanjih s Samarijanko, z Nikodemom, s prostitutko, s prešuštnico in s slepcem na poti (35).

Njegov pogled, ki »preiskuje notranjost tvojega bitja« (39), kaže, da Jezus »vso svojo pozornost posveča ljudem, njihovim skrbem, njihovemu trpljenju« (40), in to tako, da »občuduje dobre stvari, ki jih prepozna v nas«, kot v stotniku, tudi če jih drugi ne poznajo« (41).

Njegov najzgovornejši izraz ljubezni je »pribitost na križ«, potem ko je jokal za prijatelja Lazarja in trpel na Oljski gori, zavedajoč se svoje nasilne smrti »po rokah tistih, ki jih je tako ljubil« (46).

Pobožnost do Kristusovega Srca ni češčenje organa, ločenega od Jezusove osebe.

Skrivnost Srca, ki je tako ljubilo

V tretjem poglavju, »To je Srce, ki je tako ljubilo«, papež spominja, kako Cerkev premišljuje in je v preteklosti premišljevala »o sveti skrivnosti Gospodovega Srca«. Pri tem se sklicuje na okrožnico Pija XII. Haurietis aquas o pobožnosti do Presvetega Jezusovega Srca (1956). Pojasnjuje, da »pobožnost do Kristusovega Srca ni češčenje organa, ločenega od Jezusove osebe«, saj mi častimo »celotnega Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je postal človek, in ga predstavlja podoba, na kateri je poudarjeno Njegovo Srce« (48).

Podoba mesenega srca, poudarja papež, nam pomaga, da v pobožnosti premišljujemo, kako »ljubezen Srca Jezusa Kristusa ne obsega samo Božje ljubezni, ampak se širi tudi na čustva človeške naklonjenosti« (61). Njegovo Srce, nadaljuje papež in navaja Benedikta XVI., vsebuje »trojno ljubezen«: zaznavno ljubezen Njegovega telesnega srca in Njegovo dvojno duhovno ljubezen, tako človeško kot Božjo«, v čemer najdemo »neskončno v končnem« (67).

Pobožnost do Kristusovega srca je bistvena za naše krščansko življenje ...

Presveto Srce Jezusovo je povzetek evangelija

Papež pojasnjuje, da so videnja nekaterih svetnikov, predvsem častilcev Kristusovega Srca, »lepe spodbude, ki lahko naredijo veliko dobrega«, niso pa »nekaj, kar so verniki dolžni verovati, kot bi bila Božja Beseda«.

Obenem pa, skupaj s Pijem XII. spominja papež, ni mogoče reči, da to češčenje »dolguje svoj izvor zasebnim razodetjem«. »Pobožnost do Kristusovega srca je bistvena za naše krščansko življenje, v kolikor pomeni polno odprtost vere in češčenja skrivnosti Gospodove Božje in človeške ljubezni, tako da lahko še enkrat zatrdimo, da je Presveto Srce povzetek evangelija« (83).

Papež nas nato povabi, naj obnovimo pobožnost do Kristusovega Srca tudi zato, da se bomo lahko zoperstavili »novim pojavom raztelešenih duhovnosti, ki se množijo v družbi« (87). Nujno je, tako sveti oče, da se k »učlovečenemu povzetku evangelija« (90) vrnemo zaradi »občestev in pastirjev, ki so pretirano osredinjeni na zunanje dejavnosti, na strukturne reforme brez evangelija, načrte za prenovo, ki že mejijo na obsedenost, posvetne projekte, posvetne misli in različne predloge, ki so predstavljeni kot nekaj, kar je nujno treba upoštevati« (88).

Različni cerkveni očetje omenjajo »rano na Jezusovi strani kot izvir vode Duha«.

Izkušnja »ljubezni, ki nas napoji«

V zadnjih dveh poglavjih papež opozori na dva vidika, ki ju mora »pobožnost do Presvetega Srca ohranjati združena, da bi nas še naprej nasičevala in bližala evangeliju: osebno duhovno izkustvo ter skupnostna in misijonarska zavzetost« (91).

V četrtem poglavju z naslovom »Ljubezen, ki nas napoji« se vrne k Svetemu pismu in s prvimi kristjani prepozna Kristusa ter Njegovo odprto stran v »Njem, ki so ga prebodli«, prerokbi iz knjige preroka Zaharije, v kateri Bog o sebi pravi, da je odprt vrelec za ljudi, da bi potešil njihovo žejo po Božji ljubezni ter jih očistil greha in nečistosti« (95).

Različni cerkveni očetje omenjajo »rano na Jezusovi strani kot izvir vode Duha«, predvsem sv. Avguštin, ki je »odprl pot pobožnosti do Presvetega Srca kot prostor osebnega srečanja z Gospodom« (103).

Postopno je ta ranjena stran, spominja papež, »pridobivala podobo Srca« (109) in našteje različne svete žene, ki »so pripovedovale o doživetjih svojega srečanja s Kristusom, kako so počivale v Gospodovem Srcu, ki je vir življenja in notranjega miru (110).

Med sodobnimi častilci okrožnica najprej omenja sv. Frančiška Saleškega, ki svojo ponudbo duhovnega življenja predstavlja »s srcem, prebodenim z dvema puščicama« (118).

Glej to Srce, ki je tako ljubilo ljudi in ki si ni z ničemer prizanašalo, dokler se ni izčrpalo in použilo, da bi jim izpričalo svojo ljubezen.

Prikazanja sv. Marjeti Mariji Alacoque

Pod vplivom te duhovnosti sv. Marjeta Marija Alacoque pripoveduje o Jezusovih prikazanjih v Paray-le-Monialu med koncem decembra 1673 in junijem 1675. Jedro sporočila, ki nam je posredovano, bi lahko povzeli v besedah, ki jih je slišala sv. Marjeta: »Glej to Srce, ki je tako ljubilo ljudi in ki si ni z ničemer prizanašalo, dokler se ni izčrpalo in použilo, da bi jim izpričalo svojo ljubezen« (121).

Decembra 1871 je p. Pieter Jan Beckx posvetil Družbo Presvetemu Srcu Jezusovemu; p. Pedro Arrupe je to znova storil leta 1972.

Terezija Deteta Jezusa, Ignacij Lojolski in Favstina Kowalska

Papež v novi okrožnici piše tudi o sv. Tereziji Deteta Jezusa, ki je Božjega Sina imenovala »Tisti, čigar srce je utripalo v sozvočju z mojim srcem« (134); piše tudi o njenih pismih sestri Mariji, ki so ji pomagala, da pobožnosti do Presvetega Srca ni osredinila na trpljenje, saj so nekateri zadoščevanje prvotno razumeli kot zgolj žrtvovanje in nizanje dobrih del«. Terezija pa je zaupanje opisala kot največji in najboljši dar, ki je všeč Kristusovemu Srcu« (138).

Jezuitski papež nekaj odlomkov okrožnice namenja tudi mestu Presvetega Srca v zgodovini Družbe Jezusove in poudarja, kako sv. Ignacij Lojolski v svojih Duhovnih vajah predlaga tistemu, ki jih opravlja, naj »vstopi v Kristusovo Srce« v odkritem in iskrenem pogovoru.

Decembra 1871 je p. Pieter Jan Beckx posvetil Družbo Presvetemu Srcu Jezusovemu; p. Pedro Arrupe je to znova storil leta 1972 (146).

Doživetja sv. Favstine Kowalske, spominja papež, znova predlagajo pobožnost »z močnim poudarkom na slavnem življenju Vstalega in na Božjem usmiljenju«. S tem spodbujen je tudi sv. Janez Pavel II. »svoje premišljevanje o usmiljenju tesno povezal s pobožnostjo do Kristusovega Srca« (149).

Ko govori »o tolažilni pobožnosti«, okrožnica pojasnjuje, kako je pred znamenji trpljenja, ki jih ohranja Srce Vstalega, povsem naravno, »da se vernik želi odzvati ne le na ta izliv neizmerne Ljubezni, pač pa tudi na trpljenje, ki ga je Kristus sprejel iz ljubezni do nas« (151).

Papež tudi prosi, »naj se nihče ne norčuje iz izrazov verne gorečnosti svetega Božjega ljudstva, ki je v svoji ljudski pobožnosti poskušalo potolažiti Kristusa« (160). Bog, pojasnjuje sveti oče, »nam ponuja tolažbo, 'da bi tudi mi znali potolažiti tiste, ki so se znašli v kakršni koli stiski, enako kot nas potolaži Bog« (162).

Ljubezen do bratov je največje dejanje, ki jim ga lahko ponudimo, da bi vrnili ljubezen za ljubezen.

Pobožnost do Kristusovega srca nas pošilja k bratom

Peto in zadnje poglavje »Ljubezen za ljubezen« poglablja občestveno, družbeno in misijonsko razsežnost vsake pristne pobožnosti do Kristusovega Srca, ki nas v trenutku, ko »nas vodi k Očetu, pošilja k bratom« (163). Ljubezen do bratov je namreč »največje dejanje, ki jim ga lahko ponudimo, da bi vrnili ljubezen za ljubezen« (166).

Ko se papež ozira na zgodovino duhovnosti, spominja, kako je sv. Karel de Foucauld zaradi svoje misijonske zavzetosti postal »vesoljni brat«: »Ko se je pustil oblikovati Kristusovemu Srcu, je v svoje srce želel sprejeti vse trpeče človeštvo« (179).

Papež nato spregovori o »zadoščenju«, kakor je pojasnjeval sv. Janez Pavel II.: »Če se skupaj darujemo Kristusovemu Srcu, 'na ruševinah, ki sta jih nakopičila sovraštvo in nasilje, bo mogoče zgraditi tako zaželeno civilizacijo ljubezni, kraljestvo Kristusovega Srca'« (182).

Potrebujemo zaljubljene misijonarje, ki se pustijo osvojiti Kristusu, in iz občutka hvaležnosti želijo širiti to ljubezen, ki je povsem spremenila njihovo življenje.

Poslanstvo, da bi se svet zaljubil

Okrožnica z besedami sv. Janeza Pavla II. še omenja, da »moramo posvetitev Kristusovemu Srcu približati misijonski dejavnosti Cerkve same, saj odgovarja na željo Jezusovega Srca, da po udih svojega Telesa širi v svetu popolno predanost Kraljestvu«. Posledično bo po kristjanih »ljubezen izlita v srca ljudi, da se bo zidalo Kristusovo telo, ki je Cerkev, in se bo gradila tudi družba pravičnosti, miru in bratstva« (206).

Da bi se izognili velikemu tveganju, ki ga poudarja sv. Pavel VI., ko »sredi vsega, kar izrečemo in storimo, ne uspemo izzvati radostnega srečanja s Kristusovo ljubeznijo,« (208), potrebujemo »zaljubljene misijonarje, ki se pustijo osvojiti Kristusu, in iz občutka hvaležnosti želijo širiti to ljubezen, ki je povsem spremenila njihovo življenje« (209).

Prosim Gospoda Jezusa, da bi iz Njegovega svetega Srca za vse nas še naprej tekle reke žive vode, da bi zacelile rane, ki si jih zadajamo ...

Molitev papeža Frančiška

Besedilo okrožnice se zaključi z molitvijo papeža Frančiška:

»Prosim Gospoda Jezusa, da bi iz Njegovega svetega Srca za vse nas še naprej tekle reke žive vode, da bi zacelile rane, ki si jih zadajamo, da bi okrepile našo sposobnost ljubiti in služiti, da bi nas spodbudile k skupni hoji proti pravičnemu, solidarnemu in bratskemu svetu. In to vse dotlej, ko bomo skupaj veselo obhajali gostijo nebeškega kraljestva, v navzočnosti vstalega Kristusa: ta bo vse naše razlike uskladil z lučjo, ki nenehno sije iz njegovega odprtega Srca. Naj bo vedno blagoslovljen!«.