Danes, 9. februarja, mineva 150 let od rojstva velikega slovenskega pripovednika, urednika, ustvarjalca ljudskih iger in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja. FOTO: Wikipedia



Danes, 9. februarja, mineva 150 let od rojstva velikega slovenskega pripovednika, urednika, ustvarjalca ljudskih iger in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja. Rodil se je v prikupni vasici Doslovče pod Stolom na Gorenjskem. Njegova rojstna hiša je postala muzej v predelani kajžarski hiši, ki je še vedno pretresljiva v svoji skromnosti. Fran je rasel v revnih razmerah, saj je bil sin kajžarja, ki si je malce pomagal s krojaštvom. Pisatelj je najbrž ob spominu na to siromaštvo kljubovalno izoblikoval zelo klen in ponosen značaj. Toda ob ljubeči materi, ki jo opisuje kot varuhinjo in svečenico domačega ognjišča, je bilo njegovo otroštvo vendarle srečno. Milina materinega jezika je odmevala v njem vse življenje in mu pomagala izoblikovati pristni slovenski jezik. Učitelji in gospod župnik so kmalu zaznali bistrost tega dečka in pomagali staršem, da so ga poslali v šole.

Uporni dijak, ustvarjalni bogoslovec

V mestu, ko je postal gimnazijec, se ni najbolje znašel. Doživljal je pravo stisko, ker ga vrstniki niso sprejeli. Začel je izostajati od pouka in se zatekal v naravo. Zato je moral prvi razred gimnazije, kot pripoveduje v pripovedi Študent naj bo, ponavljati. A razočaranje staršev ga je gnalo, da se je v njem prebudil uporen značaj in da je postal ter ostal vse do mature odličnjak.

Po maturi 1891 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Z bogoslovci je zasnoval ustvarjalen literarni krog, ki se je povezal v Cirilskem društvu slovenskih bogoslovcev, izdajali so list Slovenska lipa. Po treh letih študija je bil že posvečen in začelo se je njegovo duhovniško službovanje po različnih župnijah: od Žirovnice in Kočevja do Sore pri Medvodah in Trnovega v Ljubljani. Te svoje postojanke je zelo lepo opisal v knjigi Leta mojega popotovanja.


Ko je služboval kot župnik v Trnovem, se je med njim in njegovim sosedom arhitektom Jožetom Plečnikom spletlo tesno prijateljstvo. FOTO: ahriv Plečnikove hiše


Trnovo – kraj srečevanja kulturnikov

Ko je služboval kot župnik v Trnovem, se je med njim in njegovim sosedom arhitektom Jožetom Plečnikom spletlo tesno prijateljstvo. Da bi med njunima hišama pihal svoboden veter prijateljstva, sta se odločila, da ju ne bo ločila nobena ograja. Njegovo župnišče je bilo tudi kraj srečevanja takratnih kulturnikov, s katerimi je bil zelo tesno povezan, saj je bil leta 1926 tudi med ustanovnimi člani Slovenskega centra PEN, kasneje pa postal tudi član SAZU. Trnovska župnija mu je prirasla k srcu in je z upokojitvijo leta 1934 ni želel zapustiti, ampak se je naselil le v malo oddaljeni hiši, ki jo je s svojimi nasveti pomagal načrtovati prijatelj Plečnik. Predlagal mu je betonsko streho in prav ta mu je ob bombardiranju Ljubljane leta 1945, kot pretresljivo opisuje štiri leta kasneje v Mohorjevem koledarju, rešila življenje. Hiša stoji še danes na ulici, poimenovani po njem, na Finžgarjevi 12.

Nerazumljen med literarnimi kritiki in duhovščino

Finžgar je kot veliki domoljub razumel, da slovensko ljudstvo potrebuje novo samozavest. Ta zdrav ponos mu zaradi zgodovinske izgube slovenskega plemstva lahko daje duhovnikova plemenitost. V njegovih očeh je bil slovenski duhovnik poklican, da s svojo plemenitostjo dviga duha malega človeka. Da bi utrdil slovensko zavest pri mladih, se je kot pisatelj lotil zgodovinskega preučevanja in za revijo Dom in svet v letih 1906 in 1907 pisal kot podlistek zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Lahko bi rekli, da njegov glavni junak Iztok podaja smernice za razvoj zdravega patriotizma še za danes. Ko sin Svaruna odide v takratno središče sveta, v Bizanc, podobno kot egiptovski svetopisemski Jožef ohrani svoje etično poštenje, a se naužije potrebnega znanja in veščin, s katerimi se vrne k svojemu ljudstvu. Takratna literarna kritika ga ni razumela in je Finžgarja s svojo neizprosno kritiko kar prizadela. Toda pisatelj še danes prebuja mladim domišljijski svet in jih vabi k trajnim vrednotam, ne da bi pri tem moraliziral.

Zanimivo je, da Finžgarja tudi takratna osrednja katoliška Slovenija ni razumela najbolje. V svojem zakasnelem janzenizmu se je zgražala, kako lahko katoliški duhovnik leta 1913 napiše povest o dekli Ančki in zgodbe ne sklene s pripovedjo o njeni poroki. To je pisatelja razjezilo in v časopisu Slovenec je dal oglas: »Ančka in Tone sta se poročila, Finžgar.«


Takratna literarna kritika Finžgarja ni razumela, tudi osrednja katoliška Slovenija ne najbolje. To ga je močno prizadelo. FOTO: Wikipedia


Spoštljiv do dela slovenskega kmeta

Finžgarju je bil slovenski jezik nekaj svetega že sam po sebi. Vedel je, da je to jezik molitve njegove matere, svečenice njegovega doma, hkrati pa je zaznal, da se v tem jeziku lahko izraža tudi klena moškost, človeška pokončnost in poštenje. Zato se mu ni bilo težko skloniti k običajnim kmečkim opravilom. Kako spoštljivo in dostojanstveno opisuje slovenskega kmeta pri delu! Slovenskega človeka ni postavljal v krčmo in ga tudi ni iskal na sejmu ali veselici, da bo razkril njegovo življenjsko vedrino. Že njegov vsakdan je bil neizmerno lep v opravljanju preprostih dolžnosti. Vidimo, da je nanj vplival pater Stanislav Škrabec, ki je učil, da je sicer potrebno poznati razvoj slovenskega jezika, hkrati pa vedno prisluhniti pristni besedi slovenskega kmeta in ne zapasti v arhaizme. Morda pa ga je še bolj zaznamoval njegov krstni zavetnik sv. Frančišek Saleški, ki je ustvaril duhovnost za moderni čas, ko je govoril o tem, kako nas posvečuje že vsakodnevno opravilo.

Na prižnici prosil odpuščanja

Pomanjkanju dela in lenobi pripisuje pisatelj tudi svoj moralni zdrs, vezan na idilično faro na Gorenjskem, kjer je služboval. Takrat ni znal več obvladati svoje razočaranosti moškega srednjih let in je onesrečil dekle, s katerim je imel otroka. Kot opisuje v svojem življenjepisu, je v Sori, kjer je imel izjemen ugled, stopil na prižnico in izpovedal svoj greh ter vernike prosil odpuščanja. Sam pravi, da je to bilo zelo težko, toda kolikšno olajšanje je občutil, ko je zmogel to pogumno priznanje. Lahko bi rekli, da Fran Saleški Finžgar kaže pot za razrešitev nekih anomalij tudi današnjim cerkvenim služabnikom.

Globine človeške narave in lepote stvarstva

Pisatelj se je potem še bolj pognal v delo in postal kulturno zelo ustvarjalen. V Sori je napisal eno izmed svojih znamenitih gledaliških iger Veriga, ki jo ljubiteljski odri radi izvajajo še danes. V svojih igrah Finžgar razkriva globino človeške narave, h kateri spadata tudi pohlep in razočaranje ter ob koncu vprašanje, ali je človek sposoben odpuščanja ali ne.

Finžgarju so bile vseskozi blizu socialne stiske. Videl jih ni samo med kmečkim življem, ampak tudi v nastajajočem meščanskem sloju, od tod njegovo zgodnje delo Iz modernega sveta (1904).


Gojil je že prislovično duhovniško gostoljubje svojega časa in bil imeniten sogovornik za intelektualce. FOTO: Wikipedia


Lepota Sore in njene okolice je pisatelju dala možnost, da se je pogosto odpravljal v naravo. Postal je tudi strasten lovec. Pa ne zaradi trofej, ampak da je še bolj začutil utrip življenja v gozdu, skrivnost porajajoče se svetlobe in zagonetnost živih bitij. Tako so nastale umetniško dovršne črtice, ki so našle prostor v šolskih učbenikih, npr. »Na petelina«. Finžgarjevi orisi narave razkrijejo, da mu je slovenska krajina odprta knjiga, v kateri najde sporočilo o Božji lepoti in darežljivosti. Narava ga uči pristnega doživljanja in mu pomaga, da zna gledati na svet z novimi očmi.

Kako lahko narava in živali spregovorijo tudi nam, je pisatelj duhovito opisal v svojih knjigah za otroke, kot npr. v Gospodu Hudourniku. K otrokom se je rad vrnil tudi sredi vojne vihre leta 1944 in jim podaril prikupno Makalonco.

Preplet službe Božji besedi in slovenskemu jeziku

Njegova leta trnovskega župnikovanja so bila zaznamovana z odprtimi vrati njegovega župnišča. Finžgar je gojil že prislovično duhovniško gostoljubje svojega časa in bil imeniten ter iskriv sogovornik za vse slovenske intelektualce, tudi te, ki so mislili drugače kot on. V trnovskem obdobju je bil prav tako dober tajnik in urednik Celjske Mohorjeve družbe, ki ji je ostal zvest tudi po vojni in je rad pisal v njen Koledar.

Fran Saleški Finžgar je bil predvsem rad in s ponosom duhovnik. V svoji duhovni in intelektualni odprtosti je bil deležen zaupanja vseh ljudi. Tako je s Cerkvijo spravil tudi esteta in laiciziranega duhovnika Izidorja Cankarja, prav tako pa so po vojni k njemu na skrivaj nosili h krstu svoje otroke različni kulturniki. V zavesti slovenskega kristjana bo ostal svetal lik, ki je neprestano prepletal službo Božji besedi s službo slovenskemu jeziku ter hkrati kazal ljubezen do vsakega človeka. V sogovorniku je vedno zaznal Božji nasmeh in veličino človeka.
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Plečnik in Finžgar - prijateljstvo brez ograj