V adventnem času bi se moral vsak izmed nas odpraviti na pot. Pa ne do kakšnega velikega nakupovalnega središča, kamor nas vabijo reklame, ampak na pot spreobrnjenja, ki edina zagotavlja, da konca praznikov ne bomo dočakali s praznim srcem in prazno denarnico. K takšnemu življenjskemu zasuku nas spodbujajo tudi božje poti, ki so jih uhodili naši predniki. Nekatere so se sicer že zarasle in izginile celo iz spomina najstarejših domačinov, druge pa so – kot denimo tista k Materi božji na Ljubičnem – prav v zadnjem času znova oživele.

Ljubično je nizek gozdnat hrib v valovitem svetu zahodno od Boča. Njegova severna pobočja se resnobno in dokaj strmo spuščajo k Dravinji, južna pa so obsijana s soncem, spodaj odprta in deloma poraščena z vinogradi. Najlepši pogled na to stran se nemara odpira s prevala pri turistični kmetiji Debelak, od koder vidimo v daljavi nad skrivenčenimi trsi tudi Konjiško goro, še bolj zadaj pa zasnežene vrhove Kamniško-Savinjskih Alp.

Na Ljubičnem stoji božjepotna cerkev Matere božje, ki so jo konec 15. stoletja ustanovile dominikanke iz bližnjih Studenic. Romarji, ki pridejo sem ob večjih praznikih, radi postojijo pri milostnem kipu Marije pod zvonico, s katerim je povezana zanimiva legenda. Ta pripoveduje, da je bilo Mariji nekega dne dovolj grešnega življenja domačinov, ki so zanemarjali mašo in zakramente, preklinjali in pijančevali, zato je sklenila oditi drugam. Ko je ravno odhajala, jo je srečal mežnar. Seveda se je prestrašil, po začetnem presenečenju pa jo je začel rotiti, naj ne hodi od njih. Marija se ga je usmilila in ostala, vendar ne v glavnem oltarju, temveč v oltarju pod zvonico.

Do cerkve Matere božje na Ljubičnem se lahko povzpnemo iz več smeri, med drugim tudi po krožni Loško zbelovski planinski poti, ki so jo uredili pred nekaj leti. Ta je še posebej zanimiva zato, ker je dobro označena in ker pelje po stari romarski poti mimo Marijinih stopinj. Loško zbelovsko pot, ki najbolj oživi vsako tretjo nedeljo v septembru, ko Planinsko društvo Loče pripravi tradicionalni pohod, lahko v celoti prehodimo v približno šestih urah. Za kratke zimske dni pa je bolj primerna njena krajša različica od Zbelovega do Ljubičnega in nazaj, za katero potrebujemo kakšni dve uri in pol.

Iz vasi Zbelovo krenemo proti ostankom gradu, ki počivajo na zahodnem koncu Zbelovske gore. Zbelovski grad je bil omenjen že v začetku 13. stoletja, leta 1515 pa je bil med kmečkim uporom opustošen in odtlej je le še nema priča nekdanjega blišča. Najkrajša pot navzgor pelje naravnost čez strmo pobočje, toda če so tla zmrznjena in spolzka, je bolje uporabiti malce daljšo asfaltno cesto. Po slabih dvajsetih minutah vzpona pridemo do visokih, napol porušenih zidov, med katerimi se lahko naužijemo lepega razgleda na Dravinjske gorice, Pohorje, Konjiško goro, Ljubično in Boč ter seveda na vas Zbelovo, ki jo vidimo kot z balkona.

Z gradu se vrnemo na cesto in po njej navzdol do prvega razcepa, od koder se kar povprek čez jugovzhodno pobočje spustimo v dolino. Ko pridemo na drugo stran železniške proge, zavijemo v desno in gremo po cesti do bližnjega križišča. Tam krenemo v levo ter nadaljujemo do kamnoloma, kjer se v strmo, z borovci poraščeno pobočje požene ozka steza. Pred nami je najlepši del poti – stara romarska steza, ki je bila že skorajda utonila v pozabo, a so jo pred kratkim znova uredili in oživili. Sprva hodimo med tankimi, s soncem obsijanimi debli in preprogami napol suhih trav, pozneje pa postane svet razdrapan in skalovit. Po približno polurnem vzponu pridemo do Marijinih stopinj. Na tem kraju je voda v ploščati skali na tleh izdolbla vdolbini, ki sta presenetljivo podobni človeškim stopinjam. Domačini so njihov nastanek povezali z legendo o Mariji, ki je hotela zapustiti ljubičensko cerkev, in tod postavili križ, ki pa se je že zdavnaj podrl. Njegove ostanke vidimo še danes: nekdo jih je prislonil med drevesni debli, ki sta jih objeli in se z njimi zrasli. Zdaj stoji tod nov križ, ki so ga postavili pred tremi leti.

Kmalu pridemo do cerkve in stare mežnarije na Ljubičnem, od koder se po kolovozu spustimo do bližnje hiše. Tam zavijemo v gozd in krenemo navzdol. Široka pot nas čez približno deset minut pripelje do kapelice, pod katero se presuka in privije k valovitemu pobočju. Nenadoma zgoraj znova uzremo ljubičensko cerkev, desno pa se nam odpre pogled na Zbelovsko goro. Pot se naposled odmakne od strmih pobočij, položi, približa prvim hišam in spusti v dolino. Ko pridemo na plano, moramo le še skozi podhod pod železniško progo, potem pa se ob Dravinji vrnemo v Zbelovo.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Križa v Poljčanah je maša vsako nedeljo ob 7. uri, ob 8.30 in ob 10.30.

Izhodišče: Zbelovo (zahodno od Poljčan)

Višinska razlika: približno 260 metrov

Dolžina krožne poti (Zbelovo–Zbelovski grad–Ljubično–Zbelovo): približno 2 uri in pol

Opis in težavnost: Opisana pot je del krožne Loško zbelovske planinske poti. Hodimo večinoma po goznih poteh, krajši čas pa po asfaltu. Pot je lahka, zanimiva in zelo dobro označena.

Zemljevid: Celjska kotlina, 1:50.000