Kaj je tisto temeljno, kar se v nas zgradi v otroštvu in potem z nami ostane vse življenje?

Najbolj temeljno se zgodi že v trenutku spočetja, to je v trenutku, ko še skoraj ničesar ni – vsaj tako pogosto mislimo. Čeprav o tem ne razmišljamo, postane ravno to, kar se zgodi na samem začetku, najgloblji razlog upanja za vse nadaljnje dni našega bivanja. Po krščanskem verovanju je Bog izenačen z ljubeznijo. »Bog je Ljubezen« (1 Jn 4,8) in ta Bog Ljubezen je ustvaril človeka po svoji podobi. Če uporabimo malo logike, pridemo do sklepa, da smo v najglobljem delu podobni Božji ljubezni, odsevamo to ljubezen. Najbolj temeljno, kar nas gradi, je ljubezen, naše najgloblje jedro. Vse, kar se dogaja potem v našem življenju, se vrti okoli vprašanja, v kolikšni meri se bo ta temeljna ljubezen, ki je položena v nas, lahko izrazila, udejanjila. 

Ko starši dobijo otroka, se pogosto sprašujejo, kaj mu lahko dajo. A bistvo starševstva ni v tem, kaj otroku damo, ampak v tem, da naredimo vse, da se bo lahko ta ljubezen v otroku – ljubezen, ki je že v njem – čim bolj udejanjila.

Bistvo starševstva ni v tem, kaj otroku damo, ampak v tem, da naredimo vse, da se bo lahko ljubezen, ki je že v njem, čim bolj udejanjila.

Kdaj lahko rečemo, da je otrok dovolj in kdaj premalo ljubljen? Kako se to vtisne vanj?

Otrok je dovolj ljubljen takrat, ko starši dovolj dobro sodelujemo z Ljubeznijo. Ko se to sodelovanje prekine, se začnejo stvari podirati. Se spomnite zgodbe o izvirnem grehu? Tam se je to sodelovanje prvič prekinilo. V tej zgodbi beremo, da je izvirni greh vse pokvaril. Če ni temeljne zaveze Ljubezni, se vse pokvari. V isti zgodbi beremo, da se bodo posledice izvirnega greha prenašale iz roda v rod. In res se prenašajo. V jeziku sodobne znanosti bi rekli, da gre za medgeneracijske prenose, ki jih srečamo praktično v vsaki družini. Morda se nam ta zgodba zdi zelo oddaljena, v resnici pa to isto zgodbo na zelo različne načine vedno znova preigravamo, tudi danes.

Kako se vse to vtisne v otroka? Ljudje imamo spomin, ki ga v resnici še zelo malo razumemo. Nekaj si zapomnijo naši možgani. Nekaj si zapomni naše telo, včasih slišimo izraz telesni spomin ali pa celični spomin. Vprašanje je, kaj in koliko si zapomni naša zavest sama po sebi. Ne glede na naše zelo pomanjkljivo razumevanje spomina pa lahko iz posledic tega spomina vidimo, da se v nas vtisne to, kar doživimo, kar naredimo sami, kar nam povzročijo drugi ljudje, pa tudi, kar v nas dela Bog – Ljubezen.

Ljubezni, ki je globoko v nas od vsega začetka, ne more nič uničiti. Nobeno nasilje, nobena zloraba, nobena travma.

Če se vrnem k prvemu vprašanju: v našem najglobljem spominu je zapisano naše najgloblje jedro, ki je postavljeno v neposredno povezavo z Ljubeznijo. Izvirni greh, ki se prenaša iz roda v rod (in medgeneracijski prenosi) so prav tako zapisani v našem spominu precej globoko, a nikakor ne najgloblje. Potem pa se na vse to nalagajo še naše izkušnje iz vsakdanjega življenja. Za kristjane se mi zdi zelo pomembno predvsem zaupanje, da te ljubezni, ki je globoko v nas od vsega začetka, ne more nič uničiti. Nobeno nasilje, nobena zloraba, nobena travma. Zato za vsakega človeka, ne glede na to, kaj se mu je vtisnilo v spomin, ostaja upanje.

Otrok je v prvem delu svojega življenja popolnoma odvisen od mame in z njo splete odnos, za katerega nekateri pravijo, da je najtesnejši odnos v življenju. Ali obstaja tveganje, da v življenju išče takšen simbiotičen odnos, kot ga je imel z mamo – s kom drugim?

Tveganje za poznejše simbiotične (pretirano zlite) odnose obstaja pri ljudeh, ki še niso razvili temeljnega zaupanja v varno povezanost z drugimi, hkrati pa še niso razvili zdrave samostojnosti. Za odrasla partnerska razmerja so značilni enakovredni odnosi, v katerih se zmoreta dve odrasli osebi varno povezati in navezati druga na drugo, hkrati pa zmore vsaka stati trdno na svojih nogah. Če uporabim metaforo mostu: most bo trdno stal, če sta dobro utrjena dela mostu tako na levem kot desnem bregu reke, torej obe osebi trdno stojita vsaka na svojem bregu, hkrati pa je močna in trdna tudi povezava med obema bregovoma, torej se dve osebi med seboj združita in povežeta. Kvalitetni odnosi v družini (med materjo in otrokom, med očetom in otrokom, pa tudi med očetom in materjo) lahko otroku doseganje take zrelosti seveda precej olajšajo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje z osrednjo temo Otroštvo – temelj življenja (6/2022). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Spremljajte Božje okolje tudi na Facebooku.