Zakonca Mojca in Primož Šeme sta psihoterapevta. V svojem inštitutu Varna baza pomagata posameznikom in parom, da zaživijo v srečnejših odnosih. Vodita tudi delavnice in predavata o varnih odnosih ter čuječnosti. Sta starša treh sinov.

Celoten pogovor si preberite v novi Naši družini (na facebooku).


Foto: Matic Ritonja/Sportida


Kaj se v resnici zgodi, ko rečemo, da med dvema pride do »kemije«?

Primož: To je trik narave, ki poveže dva človeka. Partnerski odnos se začne z zaljubljenostjo in hormoni, ki poskrbijo za dobro vzdušje in počutje. To je običajno zelo lepo obdobje, ko sta si partnerja všeč, zaljubita se v določene lastnosti. Ugotavljata, kaj ju privlači, katere so njune skupne točke.

Mojca: Za par je to pozitivno obdobje tudi zelo pomemben temelj, h kateremu se kasneje lahko vračata in iz njega črpata, če v odnosu postane težko. Kaj sta počela takrat, ko sta bila še zaljubljena? Sta se več pogovarjala, sta si pogosteje gledala v oči, izražala hvaležnost, se zabavala …? Vedenja, ki so delovala takrat, je dobro zavestno ohranjati tudi v časih zrele ljubezni. Zaljubljenost namreč neizogibno mine, običajno najpozneje v treh letih. Potem se začne pravo delo za rast in povezanost v odnosu.

Kako se zaljubljenost spremeni v pravo ljubezen?

Mojca: Veliko parov ne zmore gladkega prehoda v zrelo ljubezen. Obdobju romantične zaljubljenosti pogosto sledi pristanek na trda tla. Trši je za pare, ki se še ne znajo povezovati na čustveno varen način, ki se ne znajo čustveno ustrezno odzivati na partnerjeve potrebe. Po navadi eden v paru občutek ljubljenosti in varnosti v odnosu povezuje z občutkom povezanosti s partnerjem, drugi pa z občutkom vrednosti in spoštovanja. Če ti dve potrebi v odnosu ostajata kronično nezadovoljeni, to neizogibno vodi v konflikt.

Primož: Ko zaljubljenost mine, se običajno pokaže vzorec navezanosti, ki sta ga partnerja kot otroka ponotranjila ob svojih starših. Če smo bili v otroštvu deležni čustveno varnih odnosov, je veliko večja verjetnost, da bomo kot odrasli znali uzreti svojega partnerja in njegov čustveni svet. To je še posebej pomembno v konfliktih in stresnih obdobjih, ko naši v otroštvu in mladosti priučeni vzorci delovanja v odnosih tudi najbolj pridejo do izraza in ovirajo varno povezanost.


Foto: Matic Ritonja/Sportida


Kako se pokaže, če par ni varno povezan?

Mojca: Temelji varne navezanosti se postavljajo v prvih treh letih življenja. Otrok, ki ima občutek, da ga starši čutijo, slišijo in spoštujejo, bo ponotranjil pozitiven odnos do sebe in do sveta. V svoji koži in v odnosu z bližnjimi se počuti varno. Otrok, ki odrašča v čustveno manj varni družini, pa razvije t. i. preživetvene strategije. Nekateri od njih postanejo zelo samozadostni, prepričani, da svoje stiske lahko rešijo le v osami. Drugi postanejo prezaposleni s skrbjo za druge, svojih potreb pa pogosto ne zmorejo slišati oz. jih slišijo šele takrat, ko je že zdavnaj prepozno, čemur pogosto sledi izbruh jeze in očitkov. Tako se v partnerskem odnosu vzpostavi konfliktni ples umikovalca in zasledovalca. Ob težavah se ena stran umika, druga pa pritiska, kritizira in očita. Ta dinamika nikakor ne more pripeljati partnerjev v varno bližino.

Kako pomembna je za povezanost para spolnost?

Mojca: Če je med partnerjema pristen čustven stik, spolnost zagotovo še poglablja njuno povezanost. Še posebej ženske potrebujemo veliko čustvene varnosti, da se lahko telesno prepustimo. V spolnost je vgrajenih tudi veliko moških čustvenih potreb. Moški si pogosto samo v spolnosti dovoli pokazati svojo potrebo po telesni bližini, po crkljanju. Še prejšnja generacija moških je bila vzgajana v duhu »ali si dec' ali nisi«, kaj se boš stiskal pri mamici. Morda je zato edini kraj, kjer so nekateri moški lahko ranljivi, na skrivnem, v spolnosti.

Primož: Spolnost je za par zelo pomembna, ker partnerja povezuje na neki globlji telesno-čustveno-duhovni ravni. Hkrati pa moramo paziti, da v odnosu ni precenjena. Rušilna stvar za spolnost je danes spletna pornografija, ki je pri moških velikokrat prikrit problem. V resnici je to pogosto beg, izhod iz bolečine, ker nimata prave čustveno-intimne vezi. Ker so impulzi pri pornografiji lahko veliko bolj intenzivni, je takšnemu moškemu v resnici tudi vedno manj do resničnih stikov s svojo ženo.


Foto: Matic Ritonja/Sportida


Kaj pa, ko ugotovimo, da je naš odnos zašel v slepo ulico?

Primož: Odnos se nikoli drastično ne poslabša čez noč. Začne se z majhnimi trenutki nepovezanosti, odtujenosti. Potem pa v to pride otrok, nove zahteve, služba idr. … in gresta vedno bolj vsaksebi. Če se vmes ne trudita za odnos, če se ne pogovarjata, če ne gojita lepih skupnih doživetij, po desetih, petnajstih letih zaprepadeno ugotovita, da sta le še »sostanovalca«.

Mojca: Ko pride do točke, ko se začneta oba umikati – tudi tisti, ki je prej vedno pritiskal, si želel več bližine – je to alarm, da odnos umira. V tej fazi se pogosto zelo aktivira tisti v paru, ki se je vedno umikal. Takrat bi celo on morda šel na terapijo, se pogovarjal, ker začuti, da je res kriza. Dobro je priti čim prej. Veste, kakšna razlika je delati z zakoncema, starima trideset let, ki sta bila mogoče v konfliktu pet let, ali pa s parom, ki je v toksičnem odnosu že 25 let. To so take rane, ki jih je težko hitro popraviti.

Je ljubezen za vse življenje danes sploh mogoča?

Mojca: Je mogoča, a ni samoumevna. Tako kot rožo je potrebno tudi ljubezen v odnosu »zalivati« s pozornostjo, čustveno odzivnostjo, s pogovorom o skritih kotičkih duše. Zagotovo pa v vsakem partnerskem odnosu pride do obdobij, ko je težko. Krize so normalen del življenja in odnosov, pomembno pa je, kako se z njimi soočamo. Dobro je tudi ohranjati zavest, da za krizo pridejo lepa obdobja, in tudi v času krize ohranjati prijateljstvo, spoštovanje, pogovor, bližino … Vedno je smiselno vztrajati, če je le odnos zadosti varen – da v njem ni nasilja, zlorab, laži, zasvojenosti z alkoholom, prevar …

Primož: Res je tudi to, da odnos lahko prekinemo, vendar se bomo v naslednji zvezi pogosto srečali z istimi vzorci. Če težave niso prehude, je torej zagotovo bolje poskusiti reševati odnos: sam ali s pomočjo terapevta. V postmodernem času je tudi v odnose vstopila potrošniško-materialistična logika, ki nam pravi: če nekaj ne deluje, to lahko takoj zamenjam. Nekateri pari prehitro dvignejo roke nad reševanjem svojega odnosa.

Foto: Matic Ritonja/Sportida