FOTO: Pexels.

Grozljivo mi je, da se pri filmih in nanizankah, ki jih gledam te dni, počutim kar nekam nelagodno, ko se kdo s kom rokuje ali ko se dva prijatelja iskreno objameta. Nenavadno, kajne, kako zelo je epidemija spremenila našo »normalnost«, par mesecev in je že vse postavljeno na glavo.

Zdi se, kot da je ljubezen zdaj nekaj z drugega sveta, nekaj neznanega, in da v naši sedanjosti nimamo z njo kaj početi, posebno če jo v glavi primerjamo s tistim, česar smo se o njej učili vse od malih nog.

Dandanes je pač »prva in največja zapoved« razdalja, dana iz ljubezni, kakopak, in je lahko tudi njen plemenit, čeprav nekoliko čuden izraz. Lahko pa nam bolj kot kdajkoli prej služi za izmikanje pred največjim in najsmrtonosnejšim strahom – strahom pred drugim človekom.

Obstajata

Toda Jezus ravno sredi epidemije in zaradi nje verjetno še glasneje kot kdajkoli prej vendarle vztraja pri za človeka nujno potrebnem. Največja zapoved, prva, pred vsemi drugimi, ki je nihče od Učencev ne sme pozabiti ali je nadomestiti s čim drugim, je še vedno ista: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. (…) Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37.39).

Še vedno ista, kajti nekaj se tudi danes ni spremenilo, in to je smisel te »zapovedi«, da namreč nečesa, kar se zlahka spregleda, ne bi pozabili. Kajti ljubezen je predvsem v tem, da se zavedamo, da v našem življenju obstajata tako Bog kot tudi naš bližnji. Vedeti, da obstajata, da torej nisem sam, v tem je ljubezen, imeti v svojem življenju Boga in imeti svojega bližnjega, zavedati se ju, ju upoštevati, v vsem, kar sem, kar si želim, kakor se odločam, kar živim.

Konkretnost

Druga v drugi živita ti dve ljubezni in se nikoli ne izključujeta, saj je namreč izraz ljubezni do Boga prav ljubezen do bližnjega, drugega poligona zanjo pravzaprav nimamo: »Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl« (1 Jn 4,20). Sicer je ljubezen do Boga samo beseda. Bog pa je »Beseda, ki je postala meso« (Jn 1,14), nekaj konkretnega torej.

Enako konkreten je treba biti v ljubezni tudi danes, epidemija gor ali dol, največja zapoved je še vedno ista, spraviti ljubezen iz samostalnika v glagol – ljubiti, torej nekako spraviti Boga v ta svet, na kakršenkoli način že, saj je ljubezen iznajdljiva in vedno najde pot, vsem preprekam navkljub, vedno nove oblike najde in zato – če je res ljubezen in ne kaj drugega – gotovo odkrije, kako biti drugemu blizu tudi sredi razdalj.

Vse pa se dogaja sredi srca. Vse v razlogu, zakaj nekaj počnemo. Vse je lahko izraz ljubezni. In vse je lahko izraz sebičnosti. O tem odločamo sami, namreč o tem, kateremu bogu želimo služiti … katerega ljubiti …


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (43/2020).