Ob tem pa se postavlja tudi vprašanje, pred kakšne izzive poleg izbire šole so še postavljeni danes mladi v Sloveniji? Pri razmišljanju o tem se kot ravnatelj katoliške gimnazije, obenem pa kot zgodovinar in sociolog drznem dvigniti nekoliko nad trenutek današnje stvarnosti in nanj pogledati z vidika izkušnje življenja preteklih generacij in zgodovine nasploh.

Če na stvari pogledamo tako, vidimo, da se še nikoli v preteklosti družbene in tehnološke spremembe niso dogajale tako hitro, kot se v sedanjem času, ko skoraj ni mogoče sproti predvideti vseh posledic in se dovolj hitro prilagajati na način, da to ne bi prinašalo tudi nujnih potreb po naših modrih odločitvah in ravnanjih.

Še zdaleč ne želim zveneti kot nekdo, ki bi tarnal, češ da se ne da nič narediti, ali pa, Bog ne daj, obupaval nad tem, kakšna je današnja mladina in da ji ni pomoči. Pa saj so se odrasli nad mladino pritoževali že v antiki – torej se v tem smislu do današnjih dni ni nič spremenilo. Je pa danes novo to, da so izzivi, kako spremljati, vzgajati in dajati zgled odraščajočim mladostnikom, večji kot nekoč, saj se je v zadnjih desetletjih zmanjšal vpliv avtoritet, kot sta npr. Cerkev in šola, starši pa tudi komaj dohajajo tempo hitrih sprememb in tehnološkega napredka, s katerim se njihovi otroci srečujejo že od prvih let življenja.

Je pa danes novo to, da so izzivi, kako spremljati, vzgajati in dajati zgled odraščajočim mladostnikom, večji kot nekoč, saj se je v zadnjih desetletjih zmanjšal vpliv avtoritet.

Mladi so tako kot v vseh preteklih generacijah tudi danes čudoviti in vedno vredni naše ljubezni ter zaupanja. Vsak izmed njih je Božji otrok in tako moramo nanj gledati v vsakem trenutku. In to naj bo temeljno vodilo pri našem delu z njimi. Vedno, ko se v moji šoli srečamo s kakšno dilemo, kako ravnati v konkretni situaciji, učiteljem svetujem, naj imajo pred seboj najprej vodilo, ki ga imamo na naši šoli kot osrednje geslo, ki nas spremlja že od nekdaj: Amor Magister Optimus – Ljubezen je najboljša učiteljica.

Ljubezen namreč pokriva vse in naj bo skupaj s sporočilom evangelija naše temeljno vodilo pri delu z mladimi, ki so nam zaupani. To pa ne pomeni, da mladostnikom ne postavljamo tudi mej in da od njih ne zahtevamo, da prevzemajo tudi odgovornost za svoja dejanja. Mladi, čeprav se nam včasih ne zdi tako, stvari v resnici zelo dobro razumejo in spoštujejo, če smo odrasli do njih tudi strogi, so pa zelo občutljivi, če do njih v svojih ravnanjih nismo pravični.

Danes mladi več ne sprejemajo brezpogojno naših pridig, prepričanj in navodil, zelo pa cenijo, če se z njimi pogovarjamo, jih poslušamo, delimo z njimi svoje izkušnje in smo iskreni. In če si zanje vzamemo čas. So izjemni poslušalci in opazovalci. In v resnici dobro razumejo, da je tudi postavljanje mej dejanje naše ljubezni do njih. Zato je največ, kar lahko starši in pedagogi storimo za to, da mlade pospremimo v odraslo življenje, to, da imajo v nas dober zgled in da smo tam za njih, ko nas potrebujejo.

Mladi so tako kot v vseh preteklih generacijah tudi danes čudoviti in vedno vredni naše ljubezni ter zaupanja.

Tako jim bomo najbolj pomagali, da bodo kot odrasli znali odgovorno živeti, se soočati s stiskami, ki so tudi del vsakdana, pa vendar živeti polno življenje kot dobri sodelavci v službi, kot dobre matere in očetje, možje in žene, dobri sosedje, sokrajani in državljani.

In še nekaj je pomembno zanje na poti odraščanja. To so njihovi prijatelji – sošolke in sošolci, s katerimi preživijo največ skupnega časa. Tudi zato v katoliških gimnazijah v Sloveniji v svojih kurikulih dajemo izjemen poudarek ravno tistim dejavnostim, ki spodbujajo ustvarjalno sobivanje in medsebojno povezanost, zaradi katere se ohranjajo njihove prijateljske vezi še vse življenje. Skupaj smo namreč močnejši.

Ne bojmo se, zaupajmo mladim.

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (6/2022).