Pred skoraj dvema letoma, ko je naše življenje začela obvladovati epidemija, sem v prispevku z naslovom Duh krščanstva pisal o osrednji vlogi ljubezni v krščanskem nauku. Ljubezen je beseda, ki ima veliko različnih pomenov in je trdno zasidrana v središču krščanskega nauka in življenja, zato je o njej vredno premišljevati v širšem kontekstu.

Večina kristjanov zelo dobro pozna dva ali tri velike svetopisemske navedke. To so: Jezus mu je rekel: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22, 37). To je t. i. velika zapoved in Jezus jo navaja iz Pete Mojzesove knjige (6, 5), ki so jo njegovi judovski rojaki dobro poznali.

Druga pa je njej podobna: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22, 39). Jezus tu spet navaja, tokrat iz Tretje Mojzesove knjige (19, 18): »… temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ta dogodek v Jezusovem življenju, ko so se z njim soočili učeni judov­ski verski voditelji, je zabeležen tudi...