Mačkovlje z juga. FOTO: Ivo Žajdela

Josip – Pepo Smotlak (1895–1944): Samo vera v Boga me je rešila

27. maj 2020, Mačkolje /Mačkolje je narečno, uradno je Mačkovlje, vas pri Trstu, ob meji s Slovenijo pri osapski dolini/, doma pri upokojeni šolnici in publicistki Ljubi Smotlak. V tistih dneh bi moralo biti v vasi vse živo, saj je bil čas Praznika češenj, ki ga pa letos ni bilo. Nekaj dni prej so imeli na njegovem prizorišču prvo mašo po več kot dveh mesecih, na odprtem, z maskami, z varnostno razdaljo /zaradi epidemije kovida/. Tudi na Ljubinem vrtu raste češnja, ki je ob našem obisku ponujala svoje rdeče sadove, ob njej dve lipi – simbol slovenstva – in fige, ki nas spominjajo, da se tu začenja Istra.

Ljuba Smotlak na svojem domu v Mačkovljah. FOTO: Erika Jazbar

Ko sta dva partizana odgnala očeta, sem bila stara 14 let

»Čez dober mesec bom dopolnila 90 let. Rodila sem se točno deset let po požigu Narodnega doma in poldrugi mesec pred streli na bazovski gmajni. Ko sta dva partizana odgnala mojega očeta, sem bila stara 14 let. V družini nas je bilo osem bratov in dve sestri, en brat je umrl štiri leta star, jaz sem bila tretja oz. četrta, če štejemo še umrlega brata. Zgodbo o očetu sem opisala v knjigi, ki sem jo posvetila Mačkoljam (Ljuba Smotlak, Na robu Istre – vas Mačkolje do leta 2000, izdalo Prosvetno društvo Mačkolje, založila Mladika, Trst, 2001), pozorno sem pretehtala vsako objavljeno besedo. 'Posebno pretresljivo je kratko poglavje, ki ga je avtorica posvetila smrti očeta Pepa,' ste takrat napisali v Mladiki.«

Tako nam je povedala v pogovoru, ki je na njenem domu trajal dobri dve uri in ga je večkrat prekinil jok, ki ga je tudi po 76 letih sprožilo spominjanje na tisti 18. avgust 1944, ko je še zadnjič videla očeta Josipa ali Pepota Smotlaka.

Mačkovlje pri Trstu. VIR: Geodetska uprava

Naenkrat sem zagledala očeta s partizanoma

Tistega 18. avgusta sva s sestrično Karmelo šli po vodo pod Prebeneg, tam je izvirala in se zbirala v koritu. Nad vodo v koblu, ki sva ga dali na glavo, sva položili hrastovo vejo, da voda ni pljuskala čez rob. Po poti sva srečali dva partizana z mitraljezom, Karmela se je za njima ozirala, ker sta bila lepa fanta, jaz fantov nisem gledala, bila sem še otročja, raje sem se družila z otroki kot pa z odraščajočimi dekleti. Fanta sta bila Dolinčan Ernesto Mahnič in Mario Ivančič iz Gabrovice, kot sem pozneje zvedela. Nisva ju poznala. Ko sva se vračali, je Karmela zavila proti cerkvi, kjer je bil njen dom, jaz sem se bližala svojemu domu. Naenkrat sem zagledala očeta s partizanoma, ki sva ju prej srečala, vsakega je imel na eni strani, on vmes. Obstala sem, nemo gledala in nič rekla, tudi oče ni nič rekel, šli so naprej, jaz sem pohitela domov in našla mamo v joku.

Srečanje z materami številnih družin, ki so ga oblasti priredile okoli leta 1940 v Dolini. Karlina Slavec Smotlak je prva na levi v prvi vrsti. Sredi slike je med dvema uniformirancema dolinski župnik Placid Sancin (Škedenj, 1902), ki so ga septembra 1943 ugrabili in umorili partizani. VIR: Ljuba Smotlak

Vsaj malo kave bi mu pustila spiti, je rekla mama

Oče se je ravno vrnil iz službe, bil je delavec v ladjedelnici Sv. Marka, star je bil skoraj 50 let, vsako jutro je šel delat s kolesom v Trst, tolkel »cveke« ves božji dan, domov je prihajal utrujen. Tisti dan mu še tega nista pustila, da bi popil kozarec vode, vsaj malo kave bi mu pustila spiti, je rekla mama. In sta ga odgnala. Gnala sta ga v neko hišo v Prebeneg. Z gospodarjem je bil oče prijatelj, prosil ga je vode, a niso pustili, da bi mu jo dal.

Ali ste takrat vedeli, da očeta ne boste več videli?

Mama je to razumela, tudi zato ker so pred njim odgnali že druge in se je zanje slabo končalo, ni jih bilo nazaj.

Zakaj so ga odgnali?

Nikoli nam niso povedali, nič rekli. Mama je kmalu zatem na tramvaju, ki je peljal mimo pokopališča pri Sv. Ani, srečala onega dolinskega partizana. Ko jo je zagledal, je izstopil, mama je šla za njim in ga prosila, naj ji pove, kam so odgnali očeta devetih otrok. Odgovoril ji je, da so njega le poslali ponj, da je oče menda še živ, ker so ga spoznali za nedolžnega.

Cerkev v Mačkovljah. FOTO: Ivo Žajdela

Do kakšnega spoznanja pa ste prišli vi?

Kot rečeno je oče delal v ladjedelnici Sv. Marka. Tam je bil zaposlen že prej, nato so ga zaradi hude krize poslali domov in njegovo mesto zamrznili. Doma je bilo hudo, ni bilo kaj jesti, se ga še spominjam, kako je hodil na dolinsko grižo nabirat šparglje, zvečer smo mu pomagali delati šopke, ki jih je nato prodajal v Trstu, da smo si vsaj malo pomagali. A nesreče še ni bilo konec, saj mu je tisto jesen, ko je pomagal v torklji, mladenič z lopato ranil prst na roki. Ker ga ni zdravil, so mu morali prst nato odrezati. Ko so ponovno poklicali delavce v ladjedelnico, so njega zaradi prešibke roke pustili doma.

Takim družinam so pomagali s paketi, a je bilo treba imeti fašistično izkaznico. Mama je pravila, kako je nekega dne oče prinesel paket, ga dal na mizo in se zjokal. Vzel je izkaznico. Zaradi službe ali drugega jo je imel vsak drugi vaščan, številni so nosili tudi črno srajco. Izkaznica zato ni mogla biti razlog za umor, moralo je bili kaj drugega. A, kot rečeno, tega nismo nikoli zvedeli.

Nekateri so pravili, da se je zameril terencu Ninu s Križpota. Ko je ta pri nas kradel kokoši, ga je oče nagnal s polenom. Nin je ovadil partizanom marsikoga, celo svojega brata Mirka, morda je tudi našega očeta, da so ga potem odgnali, je pravila mama.

Ali je bil Vaš oče kako angažiran?

Naš papa je bil zelo zaveden Slovenec, tudi mama. Nepopisne so bile žrtve, ki jih je naredila mama, da smo vsi otroci obiskovali slovenske šole. Sinove bi lahko poslala v italijanske zavode za vojne sirote, pa jih je raje dala v slovensko sirotišče v Gorico. Samo da niso šli v italijansko šolo! In tudi ne v slovenski Dijaški dom! Pa čeprav ni imela kako plačati, saj ni imela pokojnine, za očeta so šele veliko po koncu vojne potrdili, da je pogrešan. Dokler ni bilo formalizirano, ni dobila čisto nič.

Oče je bil zelo zaveden, hodil je tudi v cerkev, a ni bil globoko veren, kar je bila mama, ki nas je naučila moliti in je z nami vsak dan molila. S politiko se ni ukvarjal, zanimala ga je le družina, rad je tudi zahajal v družbo, rad je prepeval.

Je bil partizan?

Takoj po 8. septembru 1943 je šel v partizane, takrat so se začeli zbirati in naenkrat ga ni bilo več. Vrnil se je nekaj tednov kasneje, ko so Nemci prečesali Istro, sicer teden dni kasneje kot drugi, ker se je skrival. Bilo je oktobra 1943, ko se je enota razšla. Nato se je vrnil na delo v ladjedelnico. Moški so bili na fronti, potrebovali so delovno silo in so ga poklicali. Po nekaj tednov so ga pošiljali delat tudi na vojaške ladje v Taranto in Genovo.

Silvester Metlika, ki očeta Rudolfa ni nikoli spoznal, ker so ga partizani odgnali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom, ravno tako avgusta 1944, pravi, da je bila mogoče njegova krivda tudi ta, da so imeli v družini italijanskega botra.

Neki Italijan je bil res za botra tudi pri nas, mlajšemu bratu, ne verjamem pa, da bi to lahko bila naša krivda.

Kako je bilo potem življenje brez očeta?

Ko so očeta odgnali, je bil najmlajši brat star manj kot dve leti, dve leti je dopolnil v začetku septembra. Mama je šla iskat zadnjo očetovo plačo v ladjedelnico, nato je šla hodit do pomola San Carlo in nam je pripovedovala, da se je hotela vreči v morje. 'Samo vera v Boga me je rešila,' je rekla. V vasi so nam nekateri pomagali, nam prinesli vrček mleka, liter olja, drugi pa so prenašali klevete.

Vam je prišel kdo povedat, da ga ne bo nazaj?

Ne. Mama je do smrti leta 1986 spraševala, iskala informacije med ljudmi. Doma smo o očetu le redkokdaj govorili, saj je mama vsakokrat, ko je začela s pripovedovanjem, začela tudi jokati in nato tekla proč. Otroci smo se bali, ker so nam pravili, da nam bodo odgnali tudi mamo, ker preveč govori. Zato smo vsak večer, preden smo šli spat, zaprli vrata, potisnili k vratom mizo in jo otežili, na mizo smo dali vse stole, da ne bi prišli noter po nobeni strani. Tako smo delali vsak večer.

Družina Ljube Smotlak ob izselitvi brata Gracijana v Avstralijo leta 1955. Od leve stojijo mati Karlina Slavec Smotlak in otroci: Vilko, Vasilij, Ljuba, Gracijan, Sergij, Jolanda, Bernard, Egidij in Fulvij. Živi so še Ljuba in Fulvij, ki živita v rojstni vasi, Gracijan v Avstraliji, Jolanda v Boljuncu, Egidij pa v Trstu. VIR: Ljuba Smotlak

Vas Mačkolje je bila za partizane?

Na začetku je bila vsa vas zanje, ker smo mislili, da so za narod, bili smo narodno zavedna vas. Ko so začeli s komunizmom, nasiljem in krivicami, ne več. Mačkoljani nismo bili za komuniste, prej obratno, ne vem pa za nikogar, ki bi se pridružil domobrancem.

Ali veste, kam so odgnali Vašega očeta?

Z bratom sva bila po demokratizaciji Slovenije v Črnotičah, ker je mama slišala, da so ga tam pokončali, drugi so pravili, da so mu sodili v socerbski jami, še tretji, da so v tisti jami imeli le štab, morili pa da so ga drugje. Na tistem območju je veliko takih in drugačnih jam, nekaj smo jih obiskali, a ga nismo našli.

Ljuba Smotlak z Berto Vremec, prejemnici nagrade Nadja Maganja leta 2015. VIR: Ljuba Smotlak

Kaj pa veste o umoru vašega očeta?

Iz Mačkolj so ga gnali v Prebeneg, se tam za nekaj časa ustavili v neki hiši, bil je sam, samo njega so imeli, nato so ga gnali v Socerb. Od tam dalje ni več jasno. Neka gospa je omenjala položno jamo v Črnotičah, v kateri sta bila ubita trgovca iz Črnega Kala. Gospa nam je tudi povedala, da sta v tistih dneh prišla k njim domov dva partizana, ki sta se bahala: 'Danes smo ubili tistega dolgega suhega fašista, prišel je ven iz jame in sem ga zabodel z bajonetom, da je padel noter in ga ni bilo več ven.' To je bil moj oče. Bil je visok in suh. Posmrtne ostanke dveh trgovcev so v omenjeni jami našli, očetovih pa ne, torej so njega pokončali kje drugje. Tako je dognala tudi komisija, ki je raziskovala povojne poboje na Koprskem in je delovala v okviru občine.

Kdaj so ga ubili?

Ne vem.

Silvester Metlika pravi, da so truplo njegovega očeta sežgali.

O tem nisem slišala.

»Spomenik NOB« v Mačkovljah. Ljudje, ki so jih umorili partizani, niti groba nimajo oz. se ne ve, kje so jih ubili. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo ga je ubil?

Ne vem.

Kdaj se spominjate očeta?

Vsako leto 18. avgusta, to je na dan, ko so ga odgnali. Vsako leto se ga spominjamo. Njegova slika, ime in datuma rojstva ter smrti so tudi na maminem nagrobniku.

»Spomenik NOB« v Mačkovljah. Brez komunističnega simbola zla, rdeče zvezde, na »spomenikih NOB« v zahodnem zamejstvu ne gre. FOTO: Ivo Žajdela

Koliko ljudi so partizani ubili v Mačkoljah?

Omenjeni Ninov brat Mirko, naš oče, lovski čuvaj Smotlak, Jurada iz Monta, češ da je sodeloval z Nemci, v resnici je le prodajal mleko in jajca tistim, ki so jih kupili. Po vojni so ubili še njegovega sina, ki se je vrnil domov kot prekomorec, poiskal krivce in jih nekega večera spraševal, kje je oče pokopan. Ko je zapustil gostilno, so ga ugrabili in je izginil. Prepričan je bil, da po koncu vojne te nevarnosti ni več.

Vas je imela od 300 do 400 prebivalcev, krvni davek, ki ga je plačala med vojno, je bil visok. Vaščani so bili ubiti v partizanih, pod nemškimi kroglami, v taboriščih. Izgubili pa so tudi življenje zaradi slovenske roke. Med žrtvami na spomeniku teh imen ni.

Knjiga Ljube Smotlak Na robu Istre – vas Mačkolje do leta 2000, ki je izšla pri založbi Mladika leta 2001.

Čas bi bil, da se poravna ta vnebovpijoča krivica

Tako Ljuba Smotlak v pogovoru, ki sem ga posnela leta 2020. V knjigi Na robu Istre – vas Mačkolje do leta 2000, ki je izšla pred dvema desetletjema, pa je na str. 246 o omenjenih ubitih takole napisala: Niso se pa več vrnili možje in fantje, ki so jih odgnali oboroženi partizani oziroma aktivisti OF: Pepo Smotlak - Brverjev, Jože Smotlak - Rengo, Pepo Jurada - Istrijan iz Muonta, Ernesto Jurada - sin prejšnjega, Mirko Slavec - Pedonov s Križpota. Zakaj so jih umorili in kje trohnijo njihove kosti, ni nikoli povedal nihče. Čas bi bil, da se poravna ta vnebovpijoča krivica in da se za omenjenimi zamolčanimi žrtvami vojne opravi krščanski simboličen pogreb.

Erika Jazbar je prispevek objavila v Mladiki (št. 6, Trst, 2020).

1/12