Portugalska naj bi svetovni dogodek gostila že v letošnjem poletju, vendar so prireditelji množično zbiranje iz zdravstvenih razlogov preložili že kmalu po izbruhu epidemije koronavirusne bolezni. Mladi bodo tako na srečanje čakali še dobro leto dni, v tem času pa se že začenjajo priprave na veliki dogodek, predvsem v državi gostiteljici. Nadškof Edgar Peña Parra, namestnik na vatikanskem državnem tajništvu, je minuli konec tedna blagoslovil kraje in prostore, ki bodo gostili mlade z vseh koncev sveta.

Papež Frančišek se nikoli ne naveliča iskati in srečevati mladih.

Kot poroča Radio Vatikan, so se slovesnosti udeležili lizbonski patriarh kardinal Manuel José Macário do Nascimento Clemente in člani krajevne organizacijske komisije. Nadškof Parra, ki je minuli teden preživel na obisku na Portugalskem, je v nagovoru med slovesnostjo dejal, da papež Frančišek, ki se »nikoli ne naveliča iskati in srečevati mladih«, sanja ta svetovni dan mladih.

Sanjajo ga tudi Cerkev in njeni pastirji, ki »goreče upajo, da bodo mladi sprejeli vabilo in prišli v Lizbono«. Tisti, ki so neposredno vključeni v organizacijo, pa sanjajo, »da bodo dali vse od sebe« za svetovni dan mladih, da bi bil »v skladu z najboljšimi pričakovanji Cerkve in družbe«. Prav tako sanjajo mladi, ki »se želijo zbrati v Lizboni in deliti veselje vere s svojimi vrstniki z vsega sveta«.

Predvsem sta potrebna trdnost in duh žrtvovanja, da ne bi izgubili poguma pred težavami.

Nadškof je spomnil, kaj je papež zapisal novim generacijam v apostolski spodbudi Christus vivit: »Ko se borite za uresničitev svojih sanj, živite sedanjost v polnosti, v popolni izročitvi in polni ljubezni v vsakem trenutku. To je poslanstvo, ki vam je bilo zaupano.«

Izpostavil je, kaj je pomembno pri poslanstvu vseh, ki pripravljajo svetovni dan mladih: »Resnična modrost, ki prihaja od Boga, da bi lahko vse načrtovali na stvaren in učinkovit način; duh medsebojne pomoči, saj nihče ne bi mogel sam načrtovati in organizirati tako kompleksnega dogodka.« Pa tudi »zvesto sodelovanje med vsemi, kar mora izvirati iz bratskega občestva, ki mora poživljati delovanje vsakega kristjana«. Predvsem sta potrebna »trdnost in duh žrtvovanja, da ne bi izgubili poguma pred težavami« in da bi na težke trenutke in okoliščine znali gledati z veseljem.