OPATIJA CÎTEAUX

Kaj nam morejo redovniki, ki živijo po stoletja starih pravilih, svetovati o tem, kako naj se odzovemo na največje življenjske strahove, tudi na strah pred smrtjo? Nicolas Diat nam s knjigo Je čas umiranja odpira vrata starodavnih francoskih samostanov in v njih išče zglede za soočanje s trpljenjem, boleznijo, bolečino in samoto zadnjih trenutkov.

Knjižna novost je izšla ravno v času najstrožjih omejevalnih ukrepov zaradi pandemije koronavirusa, ko so nekateri precej panično ocenjevali trenutni položaj, in slišali smo tudi kakšno pripombo, ali se nam res zdi primerno v tem času pisati o smrti. Da, še posebej v tem času, ko so nas na televizijskih ekranih pretresali prizori mrliških konvojev in prepolnih pokopališč v nekaterih zelo bližnjih državah. Prav v tem času se je smrt zdela občutljivo bližje. Smo pripravljeni, da se soočimo z njenim izzivom, ali bomo odganjali misel nanjo, dokler nas ne bo usodno presenetila?

Odnos do smrti je odnos do življenja

Naslov knjige je iz odlomka Pridigarjeve knjige (Prd 3,2), ko ta odkriva, da ima »vsaka reč svoj čas pod nebom: Čas za rojevanje in čas za umiranje; čas za sajenje in čas, da se vsajeno izruje. […] Čas za jokanje in čas za smejanje; čas za žalovanje in čas za plesanje.«

Ob tem seznamu spoznavamo tudi, da se v neprestanem menjavanju okoliščin ne pustimo ujeti določenemu vzdušju, ki bi nas vklepal in nam preprečeval napredovati v življenju, da k vsem dogodkom pristopamo z zdravo mero ravnodušnosti ter da se na vsakega od teh izzivov skušamo kar najbolje pripraviti, da nas ne bo vrgel s tečajev. Izkušnja smrti je vsekakor takšna, saj bolj kot karkoli drugega zaznamuje zemeljsko bivanje slehernega med nami. Pa najsibo naša smrt s svojimi skrivnostmi, negotovostjo in strahom ali smrt naših bližnjih, ob kateri izkušamo dvome, nemoč in samoto.

Nicolas Diat, francoski novinar in pisatelj, med slovenskimi bralci znan tudi kot soavtor trilogije pogovorov s kardinalom Robertom Sarahom, prefektom Kongregacije za bogoslužje, je obiskal osem znamenitih francoskih samostanov, da bi preveril, če se lahko odnosa do življenja in smrti učimo tudi v zgledu menihov, katerih življenje usmerjajo sodobne razmere in stoletja stara duhovna vodila. Spoznali bomo zgodbe mož, ki pripadajo benediktinski (En-Calcat, Solesmes, Fontgombault), trapistovski (Sept-Fons), cistercijanski (Cîteaux), premonstratenski (Monday) in kartuzijanski redovni družini (Velika kartuzija) ter skupnosti regularnih kanonikov (Lagrasse).

Meniškega življenja ne smemo idealizirati

Po mnenju Diatovih sogovornikov je življenje v samostanu precej podobno življenju v svetu, saj so redovniki izpostavljeni istim življenjskim izzivom. A se z njimi drugače spopadajo, saj je njihovo obzorje morda bolj jasno določeno: ker ima duhovnost v njihovem življenju veliko večjo vlogo, ker se odrekajo določeni meri lastne svobode in telesnim užitkom, ker iščejo smisel bivanja onkraj minljivega sveta.

V številnih samostanih je komunikacija s svetom omejena, a za to knjigo so se odločili popolnoma iskreno spregovoriti tudi o trpljenju, bolezni, bolečini in zadnjih trenutkih življenja. Zato, da bi bralcem pokazali, v čem je temelj njihovega upanja. Da bi dali zgled, kot je zapisal avtor: »Liturgija umiranja danes ne obstaja več. Toda strah in tesnoba še nikoli nista bila tako močna. Ljudje ne vedo več, kako umreti.«

Meniškega življenja ne smemo idealizirati. Ob branju spoznavamo, da se tudi v klavzuri pojavljajo dvomi in obžalovanje, včasih posledica tega, da »ljudje vstopajo v samostan pri dvajsetih in morajo šestdeset let preživeti v napornem in zahtevnem življenju.


Dr. Janez Ferkolj, prevajalec knjige: »Prvo poglavje, ki govori o samostanu Lagrasse in bratu Vincenciju, predstavlja uvod v trilogijo knjig kardinala Saraha. Kardinal je namreč tega redovnika spoznal leta 2014. Nicolas Diat pa je priča čudoviti zgodbi – tihemu prijateljstvu, ki je vzniknilo med mladim bolnikom in enim najpomembnejših prelatov cerkve.«

Sčasoma pojenja gorečnost prvih let.« Prav tako »Božji možje« niso čudežno zaščiteni pred boleznimi – rakom, demenco, avtizmom, multiplo sklerozo; niti pred samomorilskimi težnjami in bolečim smrtnim bojem. Benediktinci iz En-Calcata na primer brez olepševanja spregovorijo o moreči izkušnji samomora njihovega sobrata Ireneja, ko je morala celotna opatija »na novo postaviti vero«. Ti možje niso neobčutljivi junaki. Njihov zgled se kaže v ponižnosti in preprostosti, v katerih se lahko urimo tudi drugi, da bomo bolj pripravljeni, ko nastopita bolečina in trpljenje.

Pristna človeška bližina

Menihi poudarjajo dve razsežnosti spremljanja umirajočih: na vrednost duhovnega življenja in na zanesljivost bratske bližine. Oboje moramo posvojiti tudi laiki. Skrb za redno duhovno življenje vključuje tudi preverjanje vesti in izročanje v Božje roke. Tudi če zaradi napredovanja bolezni bolnik sam ne more več moliti, z njim in zanj moli njegova družina. Ta ga tudi sicer spremlja na poti trpljenja – s prijazno skrbjo in postrežbo, s čuječo bližino in pogovorom, z izrazom hvaležnosti. Izkušnja menihov je, da odločitve o zdravstveni oskrbi v zadnjih trenutkih ne prepuščajo več izključno zdravstvenemu osebju; pomembno je pretehtati, do kdaj je določena terapija še potrebna ali smiselna, potem pa dovoliti, da se bolnik mirno in ob svojih najbližjih poslovi s tega sveta.

Problem pospeševanja ali zadrževanja umiranja lahko poveča duševno stisko in hkrati povzroči, da bolniku odvzamemo nekaj dostojanstva. Strah je v kritičnih trenutkih »slab svetovalec«, pravi benediktinski opat p. David. Ob tem so prav tako pomenljive izkušnje patra bolničarja v drugem samostanu, ki še pri svojih 80 letih opravlja to kočljivo službo in je že več deset svojih bratov spremljal ob smrtni uri. Čeprav za umrlimi redovniki ne ostanejo veliki nagrobniki, bratje pripovedujejo spomine v kapiteljski dvorani in prebirajo njihove življenjepise. Spominjanje je zelo pomembno. Prav tako tudi gojenje odnosa med novinci in starejšimi menihi. Tako se mladi počasi pripravljajo na sprejemanje okoliščin, ki jih prinaša starost.

Za nas, ki živimo v precejšnjem blagostanju in se poskušamo neprestano dokazovati, je posebej pomenljiv tudi zgled, da telesnega življenja vendarle ne jemljemo »preresno«. Tole je nadvse globoka anekdota iz enega od omenjenih samostanov: Pater Robert je šel k zdravniku. Ta ga je vprašal: »Kako ste?« Njegov odgovor je bil precej ravnodušen: »Jaz sem zelo dobro. Zdravje pa bolj slabo.«

Molitev brata Hieronima

O, Mati moja. Vse življenje si me držala za roko. Ali bi se moglo zgoditi, da me v tisti uri spustiš iz svojih rok? Nikoli! Če bi tvoja varna roka spustila mojo, bi bilo to samo zato, da bi me pokrila s koncem svojega plašča. Mati mojega dolgega romanja in Mati moje zadnje ure, v tistem kratkem trenutku me odeni z robom svojega plašča. In ko bom prestopil prag, se bom takoj spet odgrnil, da boš zaslišala moje smejanje. Smeh otroka, ki se kar smeje in smeje, ker mu je s pomočjo svoje Matere vse uspelo.


Informacije in naročila:
01/360-28-28 ali
narocila@druzina.si