Naj bo še tako dobro načrtovano, mi novo šolsko in pastoralno leto prinaša le blede obrise dogajanja: vrsto možnih scenarijev, ki se lahko meni in mojim bližnjim odvijejo tja do konca junija naslednjega leta. Vem, da bodo vmes prišli nenačrtovani dogodki, otroške bolezni in obdobja zgoščenega dogajanja, ko bomo dihali »na škrge«. Pretirane vznesenosti ob začetku šolskega leta ne čutim. Iskreno pa se veselim nečesa drugega. Mnogo več gotovosti, notranjega miru in iskrenega veselja mi zagotavlja liturgični koledar. S svojo cikličnostjo, ki sem se je v vseh teh letih cerkvenoglasbenega služenja zdaj že res navadila, mi v nasprotju s šolskim letom prinaša veselo pričakovanje praznikov, ki se redno vrstijo in se bodo tudi letos zvrstili drug za drugim.

Mnogo več gotovosti, notranjega miru in iskrenega veselja mi zagotavlja liturgični koledar. S svojo cikličnostjo mi v nasprotju s šolskim letom prinaša veselo pričakovanje praznikov, ki se redno vrstijo.

V prvem mesecu šolskega leta so mi v veliko spodbudo in pomoč trije angelski prazniki: angelska nedelja, praznik svetih nadangelov Mihaela, Gabriela in Rafaela, ki je, mimogrede, praznik moje domače župnije, ter praznik angelov varuhov. Kako opogumljajoče! Veselim se pesmi, ki pridejo na vrsto ob teh praznikih in svetih maš, ko bodo te pesmi zapete.

Kot zborovodja cerkvenih zborov imam privilegij, da dobro poznam besedila liturgičnih pesmi. Ne ukvarjam se z njimi študijsko, temveč jih »nosim« s seboj. Spominjam se jih in jih postopoma umeščam v bodoči program posameznega praznika ali nedelje. Včasih bolj, včasih manj, a kadar jih, mi v hektičnost vsakdana prinašajo utrinke notranjega miru.

Kot zborovodja cerkvenih zborov imam privilegij, da dobro poznam besedila liturgičnih pesmi. Ne ukvarjam se z njimi študijsko, temveč jih »nosim« s seboj.

Praktično vsi cerkveni glasbeniki v Sloveniji smo razpeti med svojim poklicem, skrbjo za glasbo v župnijah in zasebnim življenjem. Resda se župnijsko življenje prepleta z zasebnim, a orglanje, skrb za zbore, svete maše, pevske vaje in skrb za notno gradivo mnogokrat odnesejo precej več časa, kot bi si ga bil človek dandanes pripravljen odtrgati za »boglonaj«. Pa z Božjo pomočjo vztrajamo. Sčasoma to postane način življenja, ki nam samim in ljudem okrog nas vendarle prinese mnogo lepega in dobrega.

Sveta Cecilija – prosi za nas!

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2024).