V začetku januarja je pri založbi Družina izšla knjiga Homerske himne, sklop triintridesetih starogrških pesnitev religiozne vsebine. »Himne so nastajale v zelo širokem razponu, od 7. stoletja pred Kristusom do 5. stoletja po Kristusu, torej jih velik del izvira iz stare, arhajske dobe, nekaj je helenističnih, himna Aresu pa je najverjetneje nastala zelo globoko v t. i. cesarskem obdobju, na samem robu antike. Tudi njihov obseg je izredno različen: najkrajša ima samo tri verze, najdaljša pa kar 580, kar je približno toliko kot kak spev Iliade,« pojasni urednik knjige Brane Senegačnik. Homerske himne so po njegovih besedah za sodobnega bralca – poleg literarne vrednosti – »izredno dragocen vir znanja o grškem mitološkem izročilu in o njegovi povezavi z nekaterimi kulti in rituali, prevod pa slovenskemu bralcu prvič omogoča dostop do tega temeljnega dela starogrške književnosti v celoti.« Pobudo za prvi prevod v slovenščino so dali takrat še študentje klasične filologije: Blaž Božič, Lara Unuk, Blaž Zabel in Polonca Zupančič, ki so danes vsi že na poti prevajalske uveljavitve. Zakaj prevod homerskih himen, v čem je njihova vrednost ter nasploh o moči poezije in mestu pesnikov v svetu umetnosti smo se pogovarjali z urednikom knjige Senegačnikom, ki poleg profesorskega dela na filozofski fakulteti, pisanja kolumen za prilogo Družine Slovenski čas, drugega prevajalskega in publicističnega dela tudi sam piše poezijo; zadnja njegova pesniška zbirka Pogovori z nikomer je izšla jeseni pri Slovenski matici.

Pogovor z Branetom Senegačnikom smo v skrajšani obliki objavili v 11. tiskani številki Družine (z datumom 15. marec 2020), na današnji dan, ko obhajamo svetovnidan poezije, ga objavljamo v celoti.


Literat, pesnik, prevajalec, prof. Brane Senegačnik (fotografije: Tatjana Splichal)

Gospod Senegačnik, kaj pravzaprav so homerske himne? Jih je napisal Homer?

Izraz »homerske« res namiguje, da je avtor Homer, vendar ni tako. Gotovo je, da himen ni napisal isti pesnik kot Iliade in Odiseje, napisane pa so v jeziku, ki je na moč podoben tistemu, v katerem sta napisana ta dva in številni drugi grški epi. Zato se imenuje epski ali homerski jezik. Ta jezik kaže posebnosti v več pogledih, značilne so zlasti dolge zložene besede, ki sicer niso značilne za običajni grški jezik, pa tudi mešanica grških dialektov, ki se v taki obliki pojavi samo v poeziji; ta poteza je tako izrazita, da literarna in jezikoslovna govori o posebnem »dialektu« oziroma jeziku, t. i. epskem jeziku. Avtorji homerskih himen niso znani. Homerju, pesniku Iliade in Odiseje, jih je pripisala tradicija, njena moč pa se je dolga stoletja krepila in poimenovanje je ostalo do danes.

Kakšno vlogo so imele v tistem času?

To je veliko in težko vprašanje, na katerega literarna zgodovina nima jasnega in enoznačnega odgovora. Homerska poezija je bila epska poezija, ki je sicer govorila tudi o bogovih in herojih, pa vendarle je bila namenjena pripovedi in se ni uporabljala v najožjem okviru obredov in ritualov. Himne pa so v osnovi slavilne pesmi, namenjene slavljenju božanstva. V homerskih himanh gre za mešanico obojega: pripovedi in slavljenja. Besedila so večinoma kratka, a se po dolžini med seboj zelo razlikujejo: najdaljše štiri imajo nekaj sto verzov, najkrajše le par. Kako so se znašle »pod isto streho«, je vprašanje, s katerim si literarna zgodovina že dolgo močno beli glavo, za daljšo razlago pa bi tudi midva potrebovala več časa in prostora.

Pa vseeno: kakšne zgodbe nam pripovedujejo?

O življenju božanstev. Vse himne se začnejo z uvodnim pozdravom in končajo s slovesom od božanstva. Dolge himne, ki jih imamo za kompletne, pa imajo po prošnji, klicu k božanstvu, še več sto verzov obsegajoče mitološke pripovedi, kaj se je tem božanstvom kdaj zgodilo. Tudi pri tem so si različne: včasih pripovedujejo samo o enem dogodku iz zrelega življenja, kot na primer Himna Demetri, včasih pa opisujejo več epizod; humorno obarvana Himna Hermesu tako niza dogodivščine, ki so se zgodile temu božanstvu že takoj po rojstvu. So vsem uvodnim pozdravom sledile pripovedi, pa so se kasneje izgubile?

So kratke himne samo različice uvoda in slovesa, ki so jih rapsodi priložnostno vstavili namesto druge različice v dolgo, kompletno himno? Vse to, pa še številna druga vprašanja zaposlujejo tudi sodobne klasične filologe in literarne zgodovinarje; izoblikovali so vrsto zanimivih odgovorov, ki pa so zaenkrat vsi samo hipoteze. Te težave so povezane tudi z naslednjo okoliščino: v klasični dobi poezije niso brali, ampak so jo poslušali, recitirali ob spremljavi glasbe. Poezija je torej živela v ušesih in umu poslušalcev, živela je v besedah, ki so prihajale do poslušalcev iz ust rapsodov. Zapisali so jih šele veliko pozneje, ko je tradicija pripovedovanja že ugašala. Knjiga se dotika tudi teh tem.

V čem je njihova vrednost?

Nedvomno homerske himne sodijo v kanon antične književnosti in s tem v kanon svetovne književnosti. So nepogrešljivo delo svetovne literature. Vrednosti nimajo samo za literarno področje, ampak tudi za religiologijo, sociologijo, zgodovino, teologijo. Skozi vprašanja o izvedbi himen in skozi mitične zgodbe se kaže vrsta stvari, ki ne morejo biti nezanimive za kulturne religiologe, ki resno raziskujejo tisti čas. Himne so literarna besedila, literarne umetnine, katerih vrednost sicer ni izenačena: že njihov časovni razpon, nastajale so kar 12 stoletij, pa priča, da je bil žanr trden, uveljavljen in pomemben. V teh himnah se v veliki meri odraža grška religioznost, v njih najdemo neposreden, pristen, zgoščen izraz antične grške religije. Na kratko: himne so dokument o grški religioznosti »iz prve roke«.



Tudi sami pišete poezijo. V nekem intervjuju ste dejali, da ste pesnik na prisilnem delu …

… prisilnem delu, ki pa ga imam rad (nasmeh). Rad imam tudi pedagoško raziskovalno delo, prevajalstvo in publicistiko, rad delam, kar delam. Ampak poezija je ključna. Ni pa poklic. Pa tudi ne preroški dar, s katerim se je včasih povezovalo s poezijo. V modernem svetu individualizma je pesništvo bolj življenjska drža. Te drže ne gojimo samo mi, ki poezijo pišemo, ampak mnogi, ki imajo poezijo radi, jo berejo, jo na neki način živijo. Pesem namreč ne zaživi takrat, ko je napisana, ampak šele, ko jo kdo ustrezno bere, ko vanjo zares vstopi. Takrat pesem v resnici zaživi globlje življenje, kot ga je imela ob nastanku.

Kaj lahko poveste s poezijo česar recimo v prozi ne morete?

S poezijo lahko povem ne le kaj je v meni, ampak kako je v meni, pokažem notranjo stran sebe. Poezija ne opisuje, ampak izraža, priklicuje stvari. Poezija ima z vsem, kar je: z ritmom, zvoki, rimami, neko določeno sposobnost, moč, da oživi življenjsko situacijo, da stori tisto, česar se z opisovanjem ne da. Ali poezija dejansko deluje s to močjo, pa je odvisno tudi od bralca. Če bralec nima potrebe, da bi doživljal stvari, potem bo bral poezijo samo kot opis. Zanimale ga bodo stvari, ki niso bistvene za poezijo. Najbrž se bo kdo vprašal, zakaj doživljati poezijo, ko pa vendar že vsakdo zase doživlja življenje. Že res, a v poeziji doživljamo življenje, kot ga v običajnem vsakdanjiku ne moremo: tako intenzivno in zgoščeno. Poezija nas odmakne od trenutnih dolžnosti, v katere smo vpeti. Ne zanika jih, ampak nam omogoči, da gremo »čez«, da začutimo resničnost širše. Kot če gremo na goro: ko zagledamo vrh pred seboj, ne pomeni, da nam ni treba več hoditi; odkrije pa se pogled na celoto, po kateri se vzpenjaš. Poezija torej ni pravljica, zabava, razvedrilo, ki potegne človeka stran od življenja, ampak ti da doživljajski uvid, kje v resnici si.

Je poezija tako nepriljubljena pri sodobnem človeku, ker se tega uvida bojimo?

Morda. Zato je toliko odvisno od bralca. Na srečo so med nami ljudje, ki ne morejo brez poezije, tudi če je sami ne pišejo. So pa tudi drugačni: takšni, ki pišejo poezijo brez uvida, njihovo pisanje je natančno usmerjeno v družbeni cilj, se pravi, so kot gorniki, ki vidijo dva kvadratna metra poti pred seboj, vrha pa ne vidijo.

Obstajajo kriteriji za dobro poezijo? Kako jo vi prepoznate?

(premislek) Lahko bi odgovoril akademsko, kritiško, v resnici pa je to intimno vprašanje. To, kar se danes uveljavlja in prodaja kot velika poezija, je v veliki meri stvar literarne politike, ki jo vodijo specifični interesi in pogledi. Ti, spet v veliki meri, nimajo veze s tem, zakaj je poezija sploh nastala in zakaj poezija sploh živi. Ni vse, kar je literarnozgodovinsko uveljavljeno kot velika poezija, velika poezija. Zlasti to velja za novejšo literaturo, kjer so ustvarjalci še živi ali pa so živi določeni interesi ...

Seveda moram nekaj važnega dodati: obstaja veliko tipov poezije. Na primer socialno ali nacionalna pomembna poezija, ki je pač odigrala takšno zgodovinsko vlogo; spet druga poezija je zabavna ali poučna, vzgojna – vsaka ima svojo vrednost in o teh vidikih vrednosti bi se dalo razpravljati. Mislim pa, da so vsi ti tipi poezije do neke mere nadomestljivi. Lirična poezija pa ni nadomestljiva z ničimer. Seveda ne mislim, da je, denimo, roman povsem nadomestil ep! Ni. Ampak do določene mere je vendarle mogoče začrtati med njima nedvomne in pomembne vzporednice. Lirična poezija pa nima nobene vzporednice. Je samo to, kar je, in noben opis ji ne pride blizu. Morda ji še najbliže pride glasba. Iz antike vemo, da je bila nekoč vsa poezija glasno govorjena ali peta, besedilo je spremljala glasba. Ta povezava se je na svoj način ohranila v sodobni čas. Vrhunska oblika pete poezije iz novejše zgodovine so samospevi. Čeprav so popularni predvsem zaradi glasbe, pa ta glasba vendarle izrašča iz besede, muzične besede.



Kaj pa poezija kot molitev?

Molitev je navadno že povezana z neko jasno predstavo Boga, z zaupanjem, gotovostjo. Poezija pa ni povezana z jasnimi predstavami o božanstvu, je bolj nedoločna, govori skozi neposredne čutne stvari, v katerih je posebna globina. Odkrivanje globine je tisto, kar dela lirično poezijo lirično. Seveda pa je lahko poezija povezana tudi z božanstvom.

Če je ideja božanstva dovolj jasno postavljena, potem lahko govorimo o religiozni poeziji. Vendar se tu kaj lahko izgubi skrivnostna globina poezije, ker pač religiozni človek, pesnik ali bralec, tudi brez nje doživlja božansko globino. In tu je pogosto problem poezije, ki želi biti religiozna, je pa zelo konkretna, nazorna v religioznih predstavah ‒ problem, da to preprosto ni več poezija. Seveda pa jo lahko imamo, sploh če je lepo oblikovana, za molitev.

Brane Senegačnik je pri založbi Družina izdal več knjig iz grške literature, med njimi tudi Pindarjeve slavospeve.

Je težko biti pesnik v tem svetu?

(nasmeh) Je in ni. Težko je zato, ker so osnovne strukture kulturnega življenja v prevladujočem toku kulture nenaklonjene temu, kar je za lirično poezijo bistveno: neposrednemu osebnemu izkušanju samega sebe, sveta, življenja. Težko je, ker ti pri tem vse stoji nasproti. Pesnik je tujek. V poeziji se notranje razgališ, brez možnosti umika pokažeš, kaj si res v svojem notranjem življenju. Najteže je to razgaljenje početi ob ljudeh, ki so brezčutni; nerazumevanje na pesnika deluje kot hud osebnostni poraz, ki ga napolni s strašno praznino. Po drugi strani pa ni težko, ker si brez poezije življenja ne znam predstavljati. Prek poezije sem spoznal veliko ljudi, ki si želijo polnejšega življenja, ki se skozi poezijo, svojo ali tujo, oblikujejo in izražajo. Ni poezija zadeva nekaj čudakov, ampak je problem sodobnih kulturnih vzorcev, da ljudje ne morejo skozi poezijo polneje živeti.

Na svetovni dan poezije si plačate kavo z verzom?

Če sem čisto iskren, se komaj spomnim, da je ta dan. Dnevu ne posvečam posebne pozornosti, zame je poezija izrazito povezana z intimo, osebnim doživljanjem in se v svojem bistvu ne sklada z manifestivnostjo. Morda bo kdo rekel, zakaj se pritožujem nad obstranskostjo poezije, če obenem preziram priložnost za njeno popularizacijo ... Prav! Če ima že skoraj vsaka stvar svoj »svetovni dan«, naj ga ima tudi poezija, saj nikakor ni med najmanj pomembnimi. Naj bo torej lep ta »svetovni dan«! In ‒ ja, z verzi bi si lahko plačal kakšno kavo, hvala za idejo … (nasmeh) (P. S. Pogovor je nastal februarja, ko pri nas še ni bilo epidemije.)



Knjigo Homerske himne lahko naročite na spletnem naslovu: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/homerske-himne?Open
Za pomoč lahko pokličete tel.: (01) 36 02 828