Govor Janeza Juhanta je prebral Stane Okoliš. FOTO: Ivo Žajdela

Dr. Janez Juhant je svoj govor naslovil To- in onostranska slovenska resničnost, v katerem je spomnil, da sta praznik vseh svetih in spomin naših rajnih praznika vere in krščanskega upanja. »Nagovarjata nas v najpomembnejši zadevi našega življenja. Smrt je namreč poleg rojstva ključna za človeka. Vsakdo izmed nas se sprašuje, od kod je in kam gre. Z rojstvom in smrtjo se nam odpirajo večne razsežnosti. Ne le veren, pač pa vsak človek osmišlja svoje življenja. Nihče zato ne more mimo smrti, četudi jo poskuša v odnosih, delu ali izgubljanju v posvetnostih odriniti iz zavesti in najti nadomestek za to uganko življenja. Zdi se da danes to postaja celo propagandno vodilo za zasvajanje in podrejanje ljudi.«

Janez Juhant je opravil molitve. FOTO: Ivo Žajdela

Ponavljanje vzorcev totalitarizma levičarske oblasti

Dejal je, da nerešeni, zamolčani in potlačeni problemi zato bremenijo osebno in družbeno zavest in otežujejo potrditev smiselnosti življenja. »Bremenijo naše delovanje in zapirajo upanje v odrešujočo prihodnost. Bremena nam ne dovoljujejo, da bi se sprostili in tudi dostojno praznovali. Obremenjena oseba in narod pa tudi ne moreta ne primerno živeti, ne praznovati. Zato je obhajanje praznika vseh svetih in vernih duš za Slovence problem. Slovensko resničnost bremenijo nepokopane žrtve komunistične revolucije in vse s tem povezane težave grozne preteklosti. Zato med seboj ne komuniciramo, ni svobodne izmenjave, zapira se nam prihodnost. Z vladajočo medijsko podprto plehkostjo in ponavljanjem vzorcev totalitarizma levičarske oblasti vse dobiva le še hujše razsežnosti. Neozdravljene rane postajajo vse bolj nočna mora oseb in naroda in celo krščanska vera se zdi, da nas ne more potegniti iz te ujetosti. Zakaj pa sploh gre?

2. november 2024 ob Lipi sprave in Odrešenikovem znamenju na ljubljanskih Žalah. FOTO: Ivo Žajdela

Na kaj smemo upati, ko gre za življenje in smrt?

»Najprej Slovenija in Evropa nista več krščanski in nastaja problem, kako opraviti oziroma na kakšen način izvajati duhovno terapijo, ki je stoletja reševala krščanske Evropejce in Slovence. Sicer se reče, da je kri mučencev seme novih kristjanov, a se zdi, da to ne drži. So nam toliki pričevalci, ki so zaradi vere žrtvovali življenja, res v blagoslov? Vsakdanjost vernih in nevernih se giblje brez vere ali celo proti njenim vrednotam. Vera je vse bolj iskana dobrina in pristno krščanstvo vse manj določa življenje ne le od Cerkve oddaljenih, pač pa tudi vernih in celo njihovih voditeljev. Ali nismo že zelo globoko padli, če se o življenju ne sme govoriti na nacionalni televiziji in ob tem celo vplivni duhovnik skomigne z rameni. Bo sin človekov še našel vero na zemlji, se lahko vprašamo. Na kaj torej smemo upati, ko gre za življenje in smrt? Kdo in kako nas bo reševal, če nam rešilna bilka polzi iz rok? Koliko je med nami še rožnih vencev, ki so spremljali naše mučence na morišče pri Macesnovi gorici ali nesrečnike v Kamniški Bistrici, ki so jim vzeli vladika in ga odpeljali, da osebno v Beogradu obračunajo z njim ter po drugih neštevilnih moriščih širne Slovenije?«

2. november 2024 ob Lipi sprave in Odrešenikovem znamenju na ljubljanskih Žalah. FOTO: Ivo Žajdela

So brez posluha za demokratični dialog in sodelovanje

»Ob izhlapevanju vere, pa ostaja neznosnost zla in bremen, ki nam jih je pustila revolucija. Zdi se celo, da se breme razklanosti le še utrjuje s privilegiji revolucionarnih naslednikov. Berdjajev je govoril o gospodovalnih mladcih, ki jih je rodila revolucija. Po totalitarnem vzorcu se obnašajo oziroma odzivajo nasilno, gospodovalno, brezobzirno, brez posluha za demokratični dialog in sodelovanje. Razklanost, ki so jo nasilno t. j. s terorjem uvedli nasilneži, se na vseh družbenih ravneh vzdržuje za posedovanje pridobitev revolucije naslednikom. Pot v družbene podsisteme je odprta samo enim in ne nujno najbolj sposobnim, konkurenčnim, sploh pa ne demokratičnim, pač pa brezkompromisnim, ki še vedno uporabljajo simbole in orodja revolucije. Zdaj si izmišljujejo celo prepoved fašističnih in nacističnih ne pa revolucionarno-komunističnih simbolov.«

Franci Feltrin, Vitomir Gros in Danijel Malenšek. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenec Slovencu postaja le volk ne pa rojak

»Zato Slovenija na odločilnih družbenih položajih ne vključuje pač pa razdvaja in izključuje. Marljivi, sposobni, prodorni so odrinjeni, povprečni in pokorni pa ubogljivo prodajajo svojo vest zvesto njim, ki mislijo, da so rojeni za oblast. Slovenec Slovencu pa postaja le volk ne pa rojak. Tako je vse manj pripravljenosti za sodelovanje, da ne govorim, za žrtvovanje za življenje in blagor drugih. Nasprotno: Zdi se, da bi vsak rad čim več iztržil le zase. Namesto socializma enaki postajamo družba pokornih potrošnikov in uslužnih lakajev, nesposobnih misliti ter odločati s svojo glavo.«

Več pesmi je zapel baritonist Lukas Somoza Osterc. FOTO: Ivo Žajdela

Od oblastnikov terjamo, da pokopljejo naše rojake na Žalah

»Je torej sploh mogoče rešiti Slovenijo teh bremen in ji dati upanja? In kako se na to odzivamo verni, ki smo prav tako del tega sveta? Ali smemo verjeti, da zaradi svojih prednikov, ki so umirali v veri, biti kot zrno pasti v zemljo, verni danes vemo za odrešenje? Verjamemo, da lahko gradimo Božje kraljestvo, za katerega so živeli in umirali naši verni predniki?,« je spraševal Janez Juhant in dodal, da verjame, da verni lahko gradimo kraljestvo pravičnosti miru in ljubezni ter nosimo upanje za Slovenijo in svet. »V tej veri terjamo od oblastnikov, da pokopljejo naše rojake na Žalah v Ljubljani. Od njih zahtevamo, da se prenehajo sprenevedati ter nas osvobodijo bremen in travm naše preteklosti. Zato praznujemo praznik vseh svetnikov in molimo na dan spomina za rajne, kajti naše upanje ne osramoti, saj ima večne temelje.«

Vitomir Gros, Danijel Malenšek, Janez Juhant in Stane Okoliš so k lipi položili venec. Janez Juhant je opravil molitve. Več pesmi je zapel baritonist Lukas Somoza Osterc.

1/9