Sinoči, v torek, 6. maja, je Milan Knep v galeriji Družina odprl razstavo multimedijske umetnice Silve Karim. Profesorica likovne umetnosti in magistrica znanosti iz Ajdovščine ustvarja na področju slikarstva, keramike, ilustracije in grafike – in preplet vseh likovnih zvrsti je pokazala tudi na razstavi.

Umetnico Silvo Karim je predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. (foto: Ivo Žajdela)


»Njeni motivi se navezujejo na resnični svet. V njem najde navdih in možnost za dvig v imaginarne, duhovne sfere,« je o ustvarjanju Karimove dejala likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. »Njene vsebine so razpete med krajino in figuraliko, med slikovnimi fragmenti in njihovo preobrazbo v sublimno in simbolno smer.« Da takšno vzdušje preplavlja tudi izbor del za razstavo, je dejala Stibilj Šajnova in izpostavila ptico, drevo in lestev, ki jih je Karimova postavila v središče ustvarjalnega zanimanja. »Slikarka se sprehaja po horizontali, a ves čas išče vertikalo, duhovno smer.«

Ptič je »zaščitni znak« ustvarjanja Silve Karim, »je njen emblem, njen akter dogajanja, ki se vedno v novih likovnih rešitvah seli na likovne odre«, je dejala Stibilj Šajnova. »Ptica se v njenih umetninah počuti varno, ima dovolj prostora. Ptice letijo med nebom in zemljo, kot se med nebom in zemljo sprehaja Karimova.« Drevesa je Stibilj Šajnova primerjala s »simpatičnimi človečki, ki bivajo v domišljiji ustvarjalke in izražajo avtoričine misli od tukaj do tam …« Drevo se iz tal dviga v nebo, drevo vzpostavlja vertikalo, drevo v umetninah Silve Karim je »otroško ljubko, zaradi svoje bučkaste krošnje in debla, iz katerega strčijo drobne veje«.

Značilne linije na umetninah Karimove pa so po besedah Stibilj Šajnove kot piš ajdovske burje, ki šviga čez površine. »Slikovne površine so robustne, strukturalno polne. Vanje zarežejo izrazite, jasne gravure, ki razpirajo materialno snovnost in ji dajejo vsebinsko določljivost. Vsaka črta, vsaka linija ima svojo vlogo: je zapis, je opis, simbol ali metafora.«

Milan Knep: »Sociala ali kultura?«

Razstavo je odprl Milan Knep, voditelj medškofijskega odbora za kulturo. V nagovoru je dejal, da se je pred letom 2000, ko je bil odgovoren za MIC, ki je imel tedaj sedež na Mirju pri sestrah frančiškankah Marijinih misijonarkah in so prirejali tudi likovne razstave, ob odprtju vsake razstave spraševal oziroma ga je spremljal pomislek, ali je prav, ali je potrebno, da se MIC, ki je bil pastoralna ustanova za mlade, ukvarja tudi z razstavami. »Nemara podoben dvom spremlja vsako kulturno dejavnost, ki se odvija znotraj katere od cerkvenih ustanov. Iz ozadja se vedno znova prikrade vprašanje, ali ni kultura samo sekundarna dejavnost znotraj primarne naloge Cerkve, ki je oznanjevanja evangelija? Kulturo namreč kaj radi dojemamo kot neobvezen dodatek oznanjevanju. Pri tem se obnašamo dvolično, ne da bi se tega prav zavedali. Na načelni ravni radi poudarjamo tesno povezanost vere in kulture, pri čemer še zlasti radi pogledamo v preteklost, ko je bila kultura v Evropi tako rekoč sinonim za krščanstvo. Na praktični ravni, še posebej ko gre za vprašanje, za katere pastoralne dejavnosti bomo namenili razpoložljiva sredstva, pa kulturo naenkrat obravnavamo ločeno od oznanjevanja, zato ji namenimo čas in denar le, če se zdi, da smo primarni dejavnosti, oznanjevanju, namenili dovolj pozornosti,« je razmišljal Knep.

Razstavo je odprl Milan Knep (foto: Ivo Žajdela)

Da je sekularni svet Cerkvi kot inštituciji, pa tudi kristjanom, vsilil lažno dilemo: zakaj ne bi denar namesto za nove cerkve in dragoceno likovno opremo dali za bolnišnice in različne socialne programe, je dejal Knep in pristavil, da smo tej lažni dilemi nasedli. Sedaj, ko je socialna kriza vsak dan večja, smo napačno rešitev te dileme tudi ponotranjili. »Dilema – ali karitas ali umetnost – je samo pretveza, s katero vrh globalne finančne industrije in korporacij spodkopava preroško poslanstvo umetnosti. In da je pretveza kapitala še bolj sprevržena in težko prepoznavna, velekapital še nikoli ni vlagal toliko v umetnost, kot to dela danes, in umetniška produkcija še nikoli ni bila večja kot je danes. Razumljivo: vse ključne vzvode za promocijo in usmerjanje umetnostnih trendov ima prek kuratorjev in umetnostnih institucij v rokah kapital.«

Knep je dejal, da vse, kar se duhovnega dogaja v naših dušah, se lahko izrazi samo s sredstvi, ki so lastna umetnosti: z besedo, glasbo, s tem ali onim likovnim izrazom. In sklenil, da mogoče niti ni prav, če govorimo o nujnosti dialoga med vero in kulturo ter o nujnosti prizadevanja za približevanje vere in umetnosti, pač pa mora biti cilj nekaj drugega, namreč »vnovično prepoznavanje resnice, da sta vera in kultura vedno v zakramentalnem odnosu, ker sta to dva dela iste celote. In to celo takrat, ko se zdi, da umetniški izraz v ničemer ne spominja na kateri koli vidik presežnosti.« Odprtje razstave slikarke Silve Karim je po besedah Knepa tako dragocen dogodek, ko bomo vsaj za kratek čas osvobojeni vsiljenih dilem.

Z glasbo je odprtje razstave obogatil mladi kantavtor Tobija Hudnik (foto: Ivo Žajdela)