Povod so bili protesti podpornikov šiitskega gibanja Hezbolah, ki so tekli tudi skozi krščansko četrt. Hezbolah in z njim povezana stranka Amal sta z njimi poskušala doseči zamenjavo Tareka Bitarja, sodnika, ki vodi preiskavo eksplozije v bejrutskem pristanišču. Do eksplozije, v kateri je umrlo več kot dvesto ljudi, je avgusta lani prišlo zaradi neprimernega skladiščenja nevarnega materiala, do sedaj pa še nihče ni odgovarjal zanjo.

15 let je trajala krvava državljanska vojna.

Bitar je zavrnil pritožbo dveh nekdanjih ministrov iz šiitskega bloka, ki so ju poklicali na zaslišanje glede dogodka, Hezbolah pa mu očita pristranskost. Drugi v sodniku vidijo upanje, da bo zmagala pravica. Aya Majzoub iz libanonske organizacije za zaščito človekovih pravic Human Rights Watch je za Al Džeziro ocenila: »Sam se sooča s celotnim političnim establišmentom, ki je vpleten v eksplozijo.« Svojci žrtev eksplozije, ki čakajo na pravico, so obsodili vnovični zastoj v preiskavi.

Nezaupanje v politiko

Maronitski duhovnik Rouphael Zgheib je po spopadih za agencijo Fides povedal: »Vse kaže, da libanonska dežela, ki je v krizi brez primere, ostaja ozemlje boja med regionalnimi in globalnimi geopolitičnimi silami. Kdor igra na to karto, dobro ve, da je v Libanonu treba le podžgati sektaške konflikte in s tem zakriti svoja dejanja. Toda to vedo tudi mnogi Libanonci. Vsi smo videli, kako to deluje med grozljivimi leti državljanske vojne. Tega nihče ni pozabil in nihče se ne želi vrniti v ta kruti čas.« Le nekaj dni pred streljanjem je Libanon po več kot enem letu končno dobil novo vlado. 

Nihče se ne želi vrniti v ta kruti čas.

Politična kriza traja že od protestov proti korupciji jeseni 2019, ko so ulice libanonskih mest s presenetljivo enotnostjo preplavili ljudje vseh verskih skupnosti. Libanonsko prebivalstvo je razdeljeno med kar osemnajst priznanih veroizpovedi, politični sistem pa temelji na porazdelitvi funkcij med glavne skupine, kristjane, sunite in šiite. Protesti so s sloganom »kellon yaane kellon« ali »vsi pomeni vsi« zahtevali odstop celotne politične elite, a je ta cilj po dveh letih še vedno daleč.

Gospodarska depresija

Nezaupanje vzbuja tudi nova vlada, ki jo vodi Najid Mikati, milijarder, ki je že tretjič na položaju premierja. Pri libanonskem dnevniku L'Orient Le Jour so zapisali, da ga »del ljudi na ulicah vidi kot simbol plenjenja javnih sredstev od političnega razreda«. Po oceni Svetovne banke doživlja Libanon največjo gospodarsko depresijo v sodobni zgodovini. Od leta 2019 je vrednost njegove valute padla za kar 90 odstotkov, lanska eksplozija pa je krizo še poglobila, saj je povzročila ogromno gospodarsko škodo in za nekaj časa onemogočila glavno pristanišče v državi.

Po ocenah kar tri četrtine Libanoncev danes živi pod pragom revščine.

Po ocenah kar tri četrtine Libanoncev danes živi pod pragom revščine, prihaja do rednih izpadov elektrike, zmanjkuje hrane in zdravil. Država gosti tudi veliko število beguncev, okoli 1,5 milijona iz Sirije in okoli dvesto tisoč Palestincev, kar predstavlja kar četrtino prebivalstva. Pandemija covida-19 in višanje cen energentov lahko državo pahneta čez rob. Zaradi krize je po poročilih v težavah tudi libanonska vojska, ki za opremo in plače vojakov prejema mednarodno pomoč.

Globoka politična in gospodarska kriza ogroža mir med kristjani, šiiti in suniti v versko pisani deželi FOTO: Wikimedia Commons

Spopad dveh blokov

Nekateri analitiki ocenjujejo, da vojaška moč Hezbolaha ali »Božje stranke« že prekaša redno vojsko. Hezbolah je nastal med državljansko vojno, ko je vodil odpor proti izraelski okupaciji na jugu Libanona. V zadnjem desetletju je s podporo Irana vzpostavil pravo vojsko, ki izstopa predvsem po raketnem arzenalu, s katerim prekaša marsikatero državo v regiji. Vse bolj pa z zavezniki določa tudi politično ravnotežje v državi. Libanon je tako kot Sirija območje spopada za regionalno prevlado med Iranom in Savdsko Arabijo. Slednja se je z investicijami v libanonsko gospodarstvo in politiko neuspešno trudila prevesiti ravnotežje moči in osamiti Hezbolah.

Destabilizacija Libanona ustreza predvsem protiiranskemu bloku na Bližnjem vzhodu.

Proti širjenju iranskega vpliva se bori tudi Izrael, ki v vojaški moči Hezbolaha vidi največjo grožnjo svoji varnosti. Kot legitimno tarčo pa v svoji vojaški doktrini ne vidi le te stranke, ampak tudi celotno libanonsko državo, ki dopušča njeno delovanje. Tako destabilizacija Libanona ustreza predvsem protiiranskemu bloku na Bližnjem vzhodu.

Demografija in politika

Libanon je pridobil samostojnost kot država sožitja med kristjani in muslimani. Delitev oblasti je sledila popisu prebivalstva iz leta 1932, ko so našteli 51 % kristjanov in 48 % muslimanov. Od takrat zaradi napete situacije ni bil več izveden noben popis, zato gre pri ocenah o verski razdelitvi le za bolj ali manj utemeljena ugibanja, pogosto pa tudi za politično motivirane spekulacije.

Zaradi manjše rodnosti in višje ravni izseljevanja je delež kristjanov v Libanonu upadel.

Dejstvo je, da je zaradi manjše rodnosti in višje ravni izseljevanja delež kristjanov upadel, čeprav se je ta trend v zadnjih letih po nekaterih raziskavah ustavil. Po oceni CIA World Factbook je Libanon (brez upoštevanja beguncev) skoraj enakomerno razdeljen med krščansko, sunitsko in šiitsko skupnost, vsaka šteje malo manj kot tretjino prebivalstva. Okoli 5 % predstavlja majhna, a politično vplivna verska skupnost druzov.