Tako smo lahko prebrali v kakšnem od glavnih medijev, ki brez izjeme poveličujejo leve politike in zaničujejo desne. Dodali so jim nekaj komentarjev levičarskih politikov v smislu (predsednik LMŠ Marjan Šarec): »Nikjer v Evropi – tudi Zahodni Evropi – ne slavijo tistih, ki so sodelovali z okupatorjem. Mi se strinjamo, da si vsak zasluži pokop, ne pa tudi vencev in slave.« 

Ali poslanec SD Marko Koprivc, ki se brezsramno klanja pred spomenikom Borisu Kidriču, enim najhujših zločincev v naši zgodovini, ki je vladi postavil poslansko vprašanje, v katerem je spomnil na prisego domobrancev 20. aprila 1944 in vprašal, s čim vlada in njen predsednik opravičujeta polaganje državnega venca Hitlerjevim zaprisežencem. 

»Mar ne veste, da je svobodna in demokratična Evropa in z njo Slovenija utemeljena na antifašizmu? Mar ne veste, da bi brez upora proti okupatorju, zlasti proti nacistični Nemčiji in njenim pomagačem, kot so bili domobranci, lahko prišlo do uničenja slovenskega naroda kot etnične skupnosti?«

Če zamolčiš praktično vse relevantno, potem lahko izgovarjaš takšne nesmisle. 

Predsednik vlade je venec položil pred spominske plošče ljudi, ki so jih v množičnih pokolih umorili komunistični partizani. Večina od njih se je med okupacijo uprla nasilju teh partizanov. Nihče od levih politikov ni polagal vencev pred tega in tovrstne spomenike. 

Sedanji predsednik vlade ga je verjetno tudi zato, ne samo zaradi pietete do ubitih v najbolj množičnem zločinu v naši zgodovini. Kakšen drug politik je hkrati z Janševim ob spomeniku ubitim domobrancem položil venec tudi pred kakšen partizanski spomenik. 

Tam je po mnenju šarcev, koprivcev in repetov to samoumevno. Komunistične zločine in ljudi, ki so jih množično ubijali, pa je treba še naprej zamolčevati.

Nadaljevalo se je nekaj dni kasneje s prepovedjo tradicionalne maše v kapeli sv. Jurija na ljubljanskem gradu v spomin na domobrance, pokopane na po vojni uničenem pokopališču na Orlovem vrhu. 

Formalno jo je prepovedala sicer vodja službe za odnose z javnostmi Javnega zavoda Ljubljanski grad, gotovo pa v znamenju »politike« župana Ljubljane Zorana Jankovića, ki po eni strani slavi mitologijo NOB, ob tem pa izjavlja, da dokler bo on župan, domobranskih grobov v Ljubljani ne bo.

Vsa ta nestrpnost leve politike iz zadnjih dni je samo nadaljevanje nenehnih orkestriranih napadov in diskreditacij sedanje desnosredinske vlade. 

V očeh levičarskih politikov in množice levih medijev je ves čas, kar je prevzela vodenje vlade, vse narobe. Pri tem nepopisno pretiravajo in si teme celo izmišljajo, samo da lahko napadajo vlado, predvsem pa njenega predsednika. 

Osupljiva sta nestrpnost in sovraštvo, ki so ga ob tem razvili. Spomnimo se le absurdne situacije: čeprav levica obvladuje vse množične medije in preko njih vodi pravo verbalno vojno proti desnici, se po Evropi lažejo, kako sedanja vlada krati medijsko svobodo in krši človekove pravice. 

Tam jim nekaj levičarskih politikov pri tem početju drži štango, kar potem v levih medijih prikazujejo, kako da je tudi »Evropa« zaskrbljena zaradi vodenja naše vlade. Res pokvarjeno početje.

Čemu smo priča? Veliki manifestaciji nestrpnosti in čistih oblik totalitarizma levičarjev, ki »ne razumejo«, da na oblasti niso oni, ko pa vendar povsem (totalno) obvladujejo vse podsisteme družbe.

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (46/2021).