Režija: Garth Davis, igrajo: Dev Patel, Rooney Mara, Nicole Kidman, Sunny Pawar.

Pravzaprav je bil režiser Garth Davis zelo velikodušen, saj tokrat dobimo kar dva filma v enem. Prvih 45 minut govori o Indiji, o 5-letniku Sarooju (Sunny Pawar), ki odrašča v izjemno revni, a ljubeči družini. Mati za denar prenaša težko kamenje v bližnjem kamnolomu, mali Saroo in starejši brat Guddu pa ji s priložnostnimi deli in manjšimi tatvinami pomagata služiti kruh. Nekega večera Saroo brata prepriča, da ga vzame s seboj na delo v nočni izmeni, vendar že med vožnjo tja zaspi. Brat ga pusti spati na peronu, mali Saroo pa se vkrca na vlak, ki ga brez postankov odpelje vse do Kalkute. Izgubljen sredi velemesta, premlad, da bi se identificiral ali sam poiskal pot domov, dva meseca preživi na ulici in po številnih nesrečnih pripetljajih pristane v sirotišnici. A nasmehne se mu sreča, ko ga posvoji par iz Avstralije. Nekoliko s težkim srcem, vendar hvaležen za priložnost boljšega življenja, deček zapusti rodno Indijo. Čudovito se ujame z novima staršema, Sue (Nicole Kidman) in Johnom (David Wenham – da se ne boste vsakič, ko se pojavi na zaslonu, spraševali, od kod ga poznate, igral je Faramirja v Gospodarju prstanov!). Kmalu pa se jim pridruži še en posvojenec iz Indije, Mantosh. Tu se prvi film konča in gledalci smo primorani skočiti dolgih 20 let naprej (nekoliko okoren pristanek bo torej neizogiben).

V začetku drugega filma srečamo mladeniča Sarooja (Dev Patel), ki se z domače Tasmanije odpravlja študirat v Melbourne. Nadvse Proustovski trenutek v njem prebudi spomine na rodno družino, ki jih je do takrat globoko potlačil. Naenkrat ni zmožen misliti na nič drugega več. Iskanje domačega kraja prek programa Google Earth postane njegova obsesija, zaradi katere zanemarja dekle Lucy (Rooney Mara), zaradi sramu pred njimi pa ga početje oddalji tudi od staršev. Ko se že skoraj zlomi in obupa, se vendarle na ekranu izriše nekaj izjemno podobnega pokrajini njegovega otroštva. Saroo je odločen, da se poda poiskat svojo rojstno hišo – toda kaj bo tam našel, ko se po 25 letih končno vrne?

O prvem delu filma nima smisla izgubljati besed – čudovit je, slikovit in igralski talent malega Sunnyja Pawarja je bleščeč. Že v prvem prizoru vam bo ukradel srce! S sproščeno lahkotnostjo sam zapolni prvo polovico filma, čeprav je to njegova prva vloga in ob začetku snemanja ni znal niti besedice angleško. Kot zanimivost le še to, da se je s filmskima staršema pred snemanjem povezoval prek igre kriketa, prizori pa so bili režiserju tako všeč, da jih je kar vključil v film.

Drugi del je šibka točka filma. Čeprav Dev Patel dobro odigra trpljenje mladeniča, ki ne ve več, kam spada, težko verjamemo, da je to tisti srčkani otrok, ki nam je prirasel k srcu v prvi polovici filma. Samo čakamo in držimo dih, kdaj bo našel pot domov in koga bo tam srečal.

Ob koncu nas film nagradi s posnetki resničnega Sarooja v njegovi resnični rojstni vasi. Ko jih boste ganjeni opazovali, se spomnite, v kako čudovite namene je mogoče uporabiti sodobno tehnologijo in kaj vse se da z njo doseči, kar pred desetletji še ni bilo niti predstavljivo.