V otroštvu sem zelo rada gledala Živžav.

Že takrat se je začenjal s preprostejšimi risankami za najmlajše, sledile pa so bolj zapletene. A ravno sredi najbolj zanimivih smo morali k maši. In ko smo se vrnili, ga je bilo ravno konec.

Saj se nisem vsako nedeljo pritoževala nad tem, ne pa tudi tako poredko.

Nekega decembra pa so po Živžavu, ko smo se že vrnili od maše, predvajali še risano nadaljevanko. O dveh bratih in dveh sestrah, ki v veliki hiši najdejo veliko omaro, skozi katero vstopijo v povsem drug, čudovit, zasnežen svet. Na trnih sem čakala, kako se bo zgodba odvila naslednji teden.

Takrat še nisem poznala C. S. Lewisa. A njegov domišljijski svet me je preprosto očaral. Sploh, ker je bilo glavni junakinji prav tako ime Lucija. In tudi ona je imela starejšega brata, ki jo je neznansko rad izzival.

Zadnji del risane nadaljevanke me je pretresel do dna. Lev, ki se je pustil umoriti zlobni kraljici in njenim zverem v odkupnino za...