Foto: Tatjana Splichal

Janez Kozinc je po imenovanju Slovenske škofovske konference koordinator in izvajalec propedevtičnega letnika. V duhovnika je bil posvečen pred devetimi leti, pred tem je doktoriral iz kemije in deloval na znanstvenem področju. Odkriva, da je vsako leto lepše biti duhovnik.

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.

Izraz »propedevtično leto« je za marsikoga nov. Kaj pomeni?

Propedevtični letnik zasledimo na Fakulteti za zdravstvene vede, včasih so ga imeli tudi v glasbeni šoli. Gre za leto priprave, da potem laže vstopiš v dejavnost ali študij, pri nas pa za dobo razločevanja in prepoznavanja duhovniške poti. Propedevtični letnik vidim kot laboratorij za kandidate, v katerem lahko pospešimo, kar bi se v vsakdanjem življenju verjetno zgodilo v daljšem časovnem obdobju. V Latinski Ameriki in drugod po Evropi je to že večletna praksa. Zelo pomemben vidik tega leta je, da se nekdo, ki že ima izkušnjo vere, uči živeti v skupnosti, kar priporočajo vsi dokumenti od 2. vatikanskega koncila naprej.

Kateri so glavni poudarki tega leta razločevanja?

Glavni poudarki letnika bodo na gradnji odnosa s Kristusom, kar je bistveno, če hočemo »biti zaljubljeni v Gospoda«, kot pravi papež Frančišek. Potrebno pa je tudi malo vaje, da se z Bogom srečuješ, iskreno moliš, da si boš srečanja z njim vedno bolj želel. Danes se zrelost pomika malo v starejša leta, v skupnosti pa je več priložnosti za zorenje. Veliko bogastvo je, če 5–8 ljudi živi skupaj 24 ur na dan, se v odnosih tudi brusimo in človeško zorimo, z vključevanjem v pastoralo pa bomo v stiku tudi z drugimi.

Kako naj prepoznamo, kaj je od Svetega Duha in kaj ni?

Nekaj je, kar si želim in je lahko izraz vzorcev, ki sem jih videl, dru­go je to, k čemur me kliče Gospod. Treba je prepoznavati, kaj je Gospodovo in kaj so moje želje. S Svetim pismom bomo vsak dan šli pred Gospoda in tudi skozi naše druženje prepoznavali Gospodova znamenja. Če hočeš dobro razločevati, kam te kliče Gospod, v zakonsko življenje, v redovništvo ali za škofijskega duhovnika, je dobro, da se z nekom pogovoriš o tem, zato bom pri razločevanju njihov spremljevalec.

Skozi to leto posameznik v svobodi razločuje, ali ga Gospod kliče v duhovništvo ali v drug stan. Devet let sem duhovnik in vedno znova odkrivam, da če resno in iskreno živim pred seboj, pred Gospodom in mojim spremljevalcem, se kristalizira duhovniški poklic. Poklicanost se ves čas odkriva, bistri, je pa korak na začetku bistven, zato tudi za kandidate po propedevtičnem letu ne bo vse dokončno.

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.