Vest je 29. septembra 1978 pretresla ves svet: po le 33 dneh na položaju je v noči z 28. na 29. september povsem nepričakovano umrl papež Janez Pavel I. Naslednik Pavla VI. (1963-1978) je s svojo prijazno in skromno naravo, ljudskim jezikom in toplim nasmehom hitro pridobil veliko privržencev. Nenadoma pa so se morali kardinali znova zbrati na konklavu v Vatikanu. Leto 1978 je tako postalo »leto treh papežev«, piše sodelavec avstrijske katoliške agencije Kathpress, Christoph Schmidt – več kot deset takšnih je znanih v dolgi zgodovini Cerkve, toda redko so bili prej časi za najvišji položaj v Katoliški cerkvi tako polni preobratov in izzivov.

Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962-1965) je Cerkev odprl za dialog s sodobnim svetom in drugimi veroizpovedmi, obenem pa je povzročil prepad med reformisti in zagovorniki starega načina. Pavel VI. je bil pred nalogo, da posreduje med različnimi tabori in ohrani edinost Cerkve. Ob tem pa je bila reforma ustanove že v polnem teku. Cerkev in papeški položaj sta pod njegovim vodstvom dobila nov obraz: po izvolitvi se je Pavel VI. simbolično odpovedal tiari, papeški kroni, kot prvi papež sodobnega časa je veliko potoval, z okrožnico Humanae vitae pa je leta 1968 opozoril tudi na veljavo tradicionalnega katoliškega nauka. Iz dokumenta o dostojanstvu človeškega življenja pa je bil najbolj izpostavljen le »ne« Cerkve umetnemu oplojevanju.

Novosti v diplomaciji je uvedel s previdnim vzpostavljanjem stikov z vzhodnim blokom, da bi izboljšal položaj Cerkva za železno zaveso. Tudi s tem je pri kritikih naletel na številne predsodke. 80-letnega Petrovega naslednika so moči zapustile 6. avgusta 1978.

33-dnevni papež

Po smrti Pavla VI. se je na konklavu zbralo natančno 111 kardinalov, med njimi 56 Evropejcev. Veliko zahtev, ki so bile tedaj izražene, spominja na izvolitev papeža Frančiška 35 let kasneje: novi cerkveni voditelj bi moral biti človek sprave, papež ubogih in zatiranih. Odprt naj bi bil za svet, ob tem pa spoštoval cerkveno izročilo. Imel naj bi močno osebno karizmo in lastnosti kolegialnega voditelja. Po le štirih krogih glasovanj so kardinali našli primernega človeka: Albina Lucianija, beneškega patriarha, ki je podpiral koncilske sklepe in kot Janez Pavel I. postal prvi papež, ki si je izbral dvojno ime, v spomin na oba svoja predhodnika.

»Naj vam Bog odpusti to dejanje,« je oštel svoje volilce v Sikstinski kapeli. Le malo kardinalov je vedelo, da je 65-letni novi voditelj Katoliške cerkve trpel za kronično srčno boleznijo. »Smehljajoči papež«, ki je deloval tako drugače od na videz hladnega intelektualca Pavla VI., je v naslednjih tednih osvojil srca vernikov: s preprostimi nagovori, razumljivimi vsakemu človeku, pa tudi s svojo skromnostjo – o sebi ni več govoril v majestitični množini in se ni naslavljal z »mi«.

Toda dobrohotnega pastirja je zapleteni mehanizem rimske kurije močno izčrpal – in pustil samega, in to v času velikih sprememb. Izvolitev srčnega bolnika za cerkvenega voditelja v takšnem času je bila, kot je kasneje zapisal znani ameriški papeški biograf George Weigel, enaka smrtni obsodbi. Nobena zarota ni bila potrebna, nikakršen strup – kot se je kasneje vedno znova ugibalo -, da se je pontifikat Janeza Pavla I. zaključil po 33 dneh.

Pretres in govorice o umoru

29. septembra je s. Vincenza Taffarel navsezgodaj, 4. uri in 30 minut, kot običajno prinesla skodelico kave v papežev delovni kabinet v Apostolski palači in potrkala na vrata spalnice. Ker je trkanje ostalo brez odgovora, je odprla vrata in našla Janeza Pavla I., ki je negibno sedel v postelji. Na nosu je imel očala, glavo pa rahlo nagnjeno v stran. V rokah je držal nekaj papirjev, gorela je njegova bralna luč. Diagnoza zdravnika Renata Buzzonettija je bila odpoved srca. Kot čas smrti je določil 23. uro prejšnji večer.

Šele nedavno so bile razkrite nekatere podrobnosti o smrti Janeza Pavla I. Nekaj ur pred smrtjo naj bi tožil o močnih bolečinah v zgornjem delu telesa, vendar ni želel klicati zdravnika. To podpira uradno sodbo o srčnem infarktu. V Buzzonettijevem poročilu za vatikansko državno tajništvo naj bi bil zaznamek o hudih napadih bolečin, ki jih je Janez Pavel I. trpel v navzočnosti svojega tajnika Johna Mageeja.

Papež s Poljske

Pretres zaradi smrti Janeza Pavla I. je zaznamoval naslednji novi konklave. Kardinali so si prizadevali, da bi na najvišji cerkveni položaj izvolili zdravega in močnega moža ter nekoga, ki bo obvladal upravni mehanizem rimske kurije in kardinale, ki so hrepeneli po oblasti. Že na prejšnjih voiltvah je krakovski škof Karol Wojtyla prejel precej glasov. Marljivega Poljaka so mnogi kardinali poznali zaradi njegovega sodelovanja pri koncilskem dokumentu Gaudium et spes (Veselje in upanje) o Cerkvi v sodobnem svetu.

16. oktobra zvečer je Wojtyla v osmem krogu prejel 99 glasov – in kot Janez Pavel II. postal prvi neitalijanski papež v zadnjih 455 letih. Z njim se je začel drugi najdaljši pontifikat v Katoliški cerkvi. V 26 letih je prvi Poljak na tem položaju postal pomemben sogovornik v svetovni politiki, ki so ga sicer pogosto kritizirali zaradi dosledne konservativnosti, hvale pa je bil deležen kot zmagovalec nad komunizmom.

Vir: Kathpress
Foto: splet / Wikipedia