Rodil se je v Svetem Tomažu pri Ormožu in tam preživel otroštvo. Čeprav se je po vstopu v bogoslovje le redko vračal domov, je od tam črpal navdih za mnoga svoja dela. Za duhovniški poklic se je izobraževal v Celovcu in v prvih letih po posvečenju služboval na avstrijskem Koroškem. Pred plebiscitom se je nenehno srečeval z napetostmi narodnega vprašanja. S pisano besedo je želel, da bi se slovenski jezik ohranil, da bi bil navzoč na Koroškem, boril se je za slovenščino.

Fara, ki mu je prirasla k srcu

Po plebiscitu leta 1921 je prišel na Sele pri Slovenj Gradcu, kjer je služboval do konca svojega življenja – več kot 40 let. Zaradi narodne zavednosti so ga med prvo svetovno vojno preganjale avstrijske, med drugo pa nemške okupacijske oblasti, vendar mu je majhna selska fara prirasla k srcu in se je iz izgnanstva po drugi svetovni vojni vrnil tja. Vaščani so ga imeli radi in so ga spoštovali, sam pa je užival lepote pokrajine, ki so njegovi občutljivi duši dajale mir, in zlahka našel čas za pisanje.

Župnišče na Selah, kjer je bival župnik Meško. FOTO: Andrej Praznik

Bogat literarni opus

Poznavalci njegove literature ga označujejo za spregledan biser pisane slovenske besede. Pisal je pesmi, povesti, romane, novele, črtice, drame in mladinske pripovedi, v svojih delih je razmišljal o socialnem življenju, ponižanih in trpečih, duhovnosti in umetnosti. V njih prevladuje katoliška miselnost z močnimi narodnoprebudnimi poudarki.

Meškov podpis. FOTO: Wikimedia Commons

V literarno zgodovino se je trdno zapisala njegova zbirka črtic Ob tihih večerih in več del za mlade. Čutil je namreč poslanstvo, da mladim zapusti popotnico, da z besedo vzgaja. Kot pisatelj je šel skozi več obdobij, od realizma in naturalizma vse do simbolizma, velja pa za najpomembnejšega sodobnika slovenske moderne.

Že začasa življenja dobil svojo ulico

Da je Meško resnično zaznamoval Sele in okolico, priča podatek, da so leta 1930, torej že mnogo pred njegovo smrtjo, Cerkveno ulico v Slovenj Gradcu preimenovali v Meškovo. Umrl je 11. januarja 1964. Skromen, kot je bil vse življenje, je želel, da ga pokopljejo na pokopališču farne cerkve na Selah. Mestna knjižnica v Slovenj Gradcu je leta 1974, še v času komunizma, k splošnemu dodala še njegovo ime.

Leto okroglih obletnic

Franc Ksaver Meško se je rodil 28. oktobra 1874 v Sv. Tomažu pri Ključarovcih. Letos bo torej minilo tudi 150 let od njegovega rojstva, obenem pa 70 let od izida prve knjige njegovih Izbranih del (1954) in 30 let zadnjega ponatisa njegovih leposlovnih del (Mladim srcem, 1994).

Logotip Meškovega leta. FOTO: orm.sik.si

Ob vseh okroglih obletnicah so v Meškovih »domačih« občinah Ormož in Sveti Tomaž leto 2024 proglasili za Meškovo leto. Morda je to priložnost, da si ogledamo njegovi spominski sobi v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu in župnišču na Selah.

Spominska soba v Koroškem pokrajinskem muzeju. FOTO: Andrej Praznik

Ali pa se sprehodimo po 14-kilometrski Meškovi poti, ki se začne in konča pri cerkvi sv. Roka na Selah. Poteka po gozdnih poteh, po katerih je pogosto hodil Meško, mimogrede pa pohodniku ali kolesarju predstavi tamkajšnje naravne in kulturne znamenitosti. Je poučna izkušnja, saj Meškovo življenje predstavi skozi njegove besede. Posebno doživetje na Meškovi poti vsako leto predstavlja tradicionalni nočni pohod po Meškovi poti ob prvi polni luni, ki bo letos 27. januarja.

Sveta maša in film v spomin

Danes, na obletnico njegove smrti, bodo v mestnih knjižnicah v Ormožu in Slovenj Gradcu, ki se imenujeta prav po Mešku, predvajali igrano-dokumentarni film Tihi večeri, ki je v produkciji Studia Siposh izšel leta 2020. O Mešku v filmu spregovorijo literarni zgodovinarji, profesorji, sorodniki, njegovi farani in drugi, ki so se na svoji profesionalni ali osebni poti srečali z njim in njegovim delom. Pri filmu je sodelovalo skoraj 200 ljudi.

V nedeljo, 14. januarja, bo ob 11. uri v cerkvi sv. Roka na Selah tudi sveta maša v Meškov spomin.

Pogovor z Davidom Sipošem o filmu Tihi večeri lahko preberete TUKAJ.