Nadškof Stanislav Zore: »V družinah z urejenimi odnosi je bil to blagoslovljen čas rasti in krepitve medsebojne bližine, v družinah s težavami pa so stiske postajale večje, sobivanje napornejše, skoraj neznosno.« FOTO: zajem zaslona



Med pridigo pri sveti maši na protipotresni pobožnosti, ki je zaobljubljeni odgovor ljubljanskih vernikov na uničujoč velikonočni potres leta 1895, ki je prizadel Ljubljano z okolico, je ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Stanislav Zore v kapeli Svete družine na nadškofiji med drugim spomnil, da sta tudi minulo leto zaznamovala vsaj dva velika potresa na sosednjem Hrvaškem: lani na četrto postno nedeljo v Zagrebu in okolici, konec leta pa v Petrinji in širše, ki je gmotno škodo povzročil tudi na cerkvah in drugih objektih v Sloveniji.

Drhtela so srca in drgetale duše

Da so tokratno potresno pobožnost opravili v letu, ko se je ves svet tresel zaradi pandemije novega koronavirusa in ko so se odpirali grobovi, je med pridigo vzporednico potegnil nadškof Zore: »Kot ob Jezusovi smrti, le da so se tokrat grobovi odpirali, da bi vanje položili tiste, ki bolezni niso zmogli in so umrli. Kako so drhtela srca in drgetale duše tistih, ki se niso mogli prav posloviti in so zato bolečino smrti doživljali še močneje, še bolj je skelela in še močneje so žalovali.«

Nekaj ur se je raztegnilo na ves dan

Skozi mnoge pretrese so morale tudi družine, ki so bile nenadoma prisiljene začeti živeti drugače, tistih nekaj ur proti večeru, kot so bile običajno skupaj, pa se je raztegnilo na ves dan. »V družinah z urejenimi odnosi je bil to blagoslovljen čas rasti in krepitve medsebojne bližine, v družinah s težavami pa so stiske postajale večje, sobivanje napornejše, skoraj neznosno. Koliko hudih besed in različnih vrst nasilja je v tem času stiskalo srca ljudi, predvsem najmlajših, otrok,« je poudaril nadškof.



Cepetali so na ulicah, trgih, v medijih

In se dotaknil še dogajanja v družbi in poskusov, da bi (ponekod skrajno) zahtevne razmere prerasle v splošno nezadovoljstvo, ki bi povzročilo potres v družbi, v katerem bi se zrušila vlada. »Cepetali so na ulicah, trgih, v medijih, da bi se to cepetanje le spremenilo v rušilno silo, ki bi povzročila propad. 'Kako strašna slepota je človeka',« je s Prešernovimi besedami ponazoril nadškof Stanislav Zore.

»Naj nam Gospod pomaga v vseh viharjih, potresih in ognjenih zubljih«

Vernikom je zaželel, »naj nam Gospod pomaga v vseh viharjih, potresih in ognjenih zubljih ohranjati pozorno srce ter v vseh preizkušnjah in ujetostih spoznavati, da nas Bog osvobaja verig in okovov, nam odpira vrata ječ in zaporov, da bi mogli postajati oznanjevalci njegove ljubezni. In naj Gospod po svojem trpljenju in smrti raztrga vsa zagrinjala v našem življenju, vse, kar nas ovira in nam onemogoča bližino z njim, ki je naše življenje in vstajenje. Naj odpira naše grobove, da bomo z njim vstajali v življenje, ki je njegov velikonočni dar.«