Ker sem v preteklosti pri napovedih velikokrat ustrelil mimo, sem kar zadovoljen ob ugotovitvi, da bi večino lanskega besedila brez slabe vesti podpisal tudi letos. Seveda pa sem takrat modro zakril svoje prepričanje, da sovjetoidni um ruskega tirana le ni tako zelo betonski, da bi se spustil v tako krvavo in navsezadnje celo zase nevarno avanturo.

Ker se je zgodilo prav to, sedaj ne jaz ne kak drug dobromisleč človek v resnici nima nikakršnega razloga za zadovoljstvo. Ko se je vojna z velikimi koraki vrnila v Evropo, si moramo hkrati priklicati v spomin, da noben še tako plemenit cilj ni vreden ene same otroške solze, kaj šele otroškega življenja. Žal je bilo od dneva svetega Matije lani na vzhodu naše celine prelitih veliko solz in veliko krvi.

A morda zaradi njih več ljudi kot pred letom dni dojema bistvo sovjetoidnega uma. Zdaj se skoraj ni mogoče več pretvarjati, da je Putin zgolj običajen avtokrat, kakršnih po svetu mrgoli. Ki morda res nekoliko trše prijem...