V sprejemnem begunskem taborišču v Mitileni je opozoril, le okoli dvajset kilometrov zračne linije oddaljen od turške obale, pred vnovičnim postavljanjem zidov v Evropi – in pred »brodolomom civilizacije«.

Papež Frančišek svet opozarja pred »brodolomom civilizacije«.

FOTO: Vatican Media

Današnji obisk pri migrantih na Lesbosu je že papežev drugi – ameriški časnik Washington Post grški otok imenuje »točko nič nerešene evropske begunske krize«. Aprila 2016 je Frančišek, potomec italijanskih izseljencev v Argentino, obiskal begunsko taborišče Mória, ki je bilo septembra lani povsem uničeno v katastrofalnem požaru.

V nasledniku omenjenega taborišča, ki so ga po uničujočem požaru postavili na Lesbosu, trenutno biva okoli 2.200 migrantov – le delček množice, ki je prej živela v Mórii. Grška vlada je številne begunce premestila v celinski del države.

FOTO: Vatican Media

Selfiji, zabojniki in begunski pevski zbor

Frančišek je prekrižaril območje z belimi zabojniki in pozdravljal migrante, ki so nanj čakali za kovinsko ograjo. Stisnil je veliko rok, ljubkoval majhne otroke in pustil, da so ljudje z njimi snemali selfije. To so bili eni najbolj ganljivih trenutkov papeževega obiska v deželi ob Egejskem morju. Žal zaradi koronaepidemije pristna »kopel med množico« za svetega očeta tokrat ni bila mogoča.

»Slavite Gospoda, ker je dober«, je v francoskem jeziku prepeval zbor afriških beguncev, ko se je v enem od šotorov s pogledom na odprto morje začela krajša slovesnost s papežem Frančiškom. Pred petimi leti je papež skupino beguncev (sirskih muslimanov) z Lesbosa vzel s seboj v Rim; danes živijo v Italiji, zanje pa skrbi katoliška Skupnost sv. Egidija.

Kdor se vas boji, vam še nikoli ni pogledal v oči. Kdor se vas boji, ni videl vaših obrazov. (Bartolomej I.)

Skupaj s Frančiškom je leta 2016 begunsko taborišče Mória obiskal tudi carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej I.; njegove takratne besede je papež navedel tudi danes: »Kdor se vas boji, vam še nikoli ni pogledal v oči. Kdor se vas boji, ni videl vaših obrazov.«

»Osamitev in nacionalizmi prinašajo katastrofalne posledice«

»Migracije so svetovni problem, humanitarna kriza, ki se tiče vseh,« je poudaril Frančišek in kritično ocenil »grozljiv zastoj« na tem področju (o »krizi« v tem kontekstu papež ne želi govoriti). »Pri tem so vendar na kocki človeška življenja! Na kocki je prihodnost vseh, ki je lahko skladna le v primeru, če temelji na vključevanju. Le prihodnost, ki bo prijazna do najšibkejših, bo obrodila sadove. Če namreč zavračamo uboge, zavračamo mir. Zgodovina nas uči, da osamitev in nacionalizmi prinašajo katastrofalne posledice.«

FOTO: Vatican Media

»Grenkoba«

Nenehno »prelaganje odgovornosti« se mora končati, je papeževo naročilo evropski politiki: »Vprašanja migracij ne smemo vedno znova delegirati drugim, kot da se ne bi dotikalo nikogar, kot bi bili begunci le neuporabno breme, ki ga je nekdo prisiljen prevzeti!« Frančišek »z grenkobo« ugotavlja, da se od njegovega obiska na Lesbosu pred petimi leti glede begunskega vprašanja ni kaj dosti spremenilo. V Evropi še vedno »živijo ljudje, ki ravnajo, kot da se jih ta problem popolnoma nič ne tiče«.

V Evropi še vedno »živijo ljudje, ki ravnajo, kot da se jih problem beguncev popolnoma nič ne tiče«.

Z navedkom Elieja Wiesla je papež nakazal, da po njegovem mnenju obstajajo vzporednice med preganjanjem judov v obdobju nacizma in današnjim odnosom do beguncev. V tem kontekstu je izrekel že čustveno primerjavo med begunskimi in koncentracijskimi taborišči na prvi etapi tokratnega potovanja, na sredozemskem otoku Ciper.

FOTO: Vatican Media

»Premagajmo smrtonosno brezbrižnost«

»Na to nedeljo prosim Boga, naj nas prebudi iz naše pozabljivosti do trpečih; naj nas izkorenini iz individualizma, ki izloča in potiska na obrobje; naj prebudi naša srca, ki so neobčutljiva za potrebe bližnjega. Prosim tudi ljudi, vsakega človeka: premagajmo hromeči strah, to smrtonosno brezbrižnost, to cinično nezanimanje, ki v žametnih rokavicah na smrt obsoja tiste, ki stojijo na robu!«

Pri zapletenih vprašanjih preprosti odgovori niso mogoči.

Ravno v Evropi – celini, ki »po vsem svetu oglašuje« človekove pravice – migranti in begunci ne bi smeli živeti »v tako mejnih pogojih«, je dejal Frančišek: »Žalostno je, kadar kot rešitev predlagajo, naj s skupnimi viri gradimo zidove.« Strahovi in negotovosti glede begunskega vprašanja so seveda razumljivi, »toda problemov ne bomo rešili in sožitja ne bomo izboljšali s postavljanjem bodečih žic«. Državne meje bi morale biti »nepomembne«, kadar so ogrožena človeška življenja; pri »zapletenih vprašanjih pa preprosti odgovori niso mogoči«.

»Migrante se zlorablja za politično propagando«

»Preprosto je na svojo stran pridobiti javno mnenje, če ljudem vzbujamo strah pred drugimi; zakaj na isti način ne govorimo o izkoriščanju ubogih, o pozabljenih in pogosto velikodušno financiranih vojnah, o gospodarskih sporazumih, sklenjenih na hrbtih drugih ljudi, o prikritem rokovanju z orožjem in njegovem širjenju? Lotiti se je treba reševanja temeljnih vzrokov, in to niso ti ubogi ljudje, ki morajo zgolj nositi posledice in se jih celo zlorablja za politično propagando!«

Če želimo začeti znova, se moramo predvsem zazreti v obraze otrok. Najdimo pogum in naj nas bo malce sram pred njimi, ki so nedolžni in pomenijo prihodnost.

Papež je imel v mislih tudi fotografijo malega utopljenega Alana Kurdija, ki se je septembra 2015, na vrhuncu begunskega vala, globoko dotaknila ljudi po vsem svetu: »Če želimo začeti znova, se moramo predvsem zazreti v obraze otrok. Najdimo pogum in naj nas bo malce sram pred njimi, ki so nedolžni in pomenijo prihodnost … Ne pozabimo prehitro na krute podobe njihovih drobnih teles, ki negibno ležijo na peščeni plaži …«

FOTO: Vatican Media

»Konkretne krščanske korenine«

Sredozemsko morje ne sme postati »hladno pokopališče brez nagrobnikov« - papež je s tem znova ponovil že večkrat izrečeno besedno zvezo, ki jo je nazadnje uporabil med pogovorom s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, potem ko je v Rokavskem prelivu utonilo 27 migrantov.

Vera zahteva sočutje in usmiljenje.

»Vera zahteva sočutje in usmiljenje. Spodbuja nas h gostoljubju, k tisti philoxenii, ki je prežemala antično kulturo in je svoj dokončen izraz našla v Jezusu, posebej v priliki o usmiljenem Samarijanu (Lk 10,29-37) in v besedah 25. poglavja Matejevega evangelija (31-46). To ni verska ideologija, pač pa so to konkretne krščanske korenine.«

Tragični življenjepisi

Poleg grške predsednice, dveh duhovnikov in prostovoljca je tudi begunec iz Konga dobil priložnost, da je med papeževim obiskom pripravil kratek nagovor. 30-letni Christian Tango Mukaya je poročal, da je eden od njegovih treh majhnih otrok ostal v Kongu, pri njegovi ženi.

»Onadva nista imela priložnosti, da bi prišla za mano v Grčijo, in jaz do današnjega dne nisem slišal še ničesar o njiju.« Iz njegovih besed se je za trenutek prikazala vsa žalostna usoda življenjskih zgodb ljudi, ki so obtičali na Lesbosu.