Foto: Tatjana Splichal

Študirali ste lesarstvo, farmacijo, filozofijo in teologijo. Kaj je skupni imenovalec?

Bog je širokosrčen in življenje v Njem lahko odkrivamo po različnih poteh, tudi prek različnih študijev. Študij lesarstva me je naučil delati z naravo in jo oblikovati. Odkrivanje čudovitega ustroja človeka mi je dal študij farmacije. Filozofija mi je pomagala pri odkrivanju modrosti in smisla življenja iz razmišljanj in iz življenja naših predhodnikov. Teologija mi pomaga iskati in odkrivati Boga v sebi, v drugem človeku in v svetu v vsakdanjem življenju. Skupni imenovalec je odkrivanje in iskanje resnice, lepote življenja, kot pravi Ignacij Lojolski: »Iskati in najdevati Boga v vseh stvareh.« Ko sem iskal, nisem tako razmišljal, ker je bilo bolj skakanje iz enega v drug študij. Ko gledam nazaj, vidim, da me je to, kar ni bilo idealno, pripeljalo k idealu.

Ste član Družbe Jezusove, jezuit. Kdaj se vas je Gospod tako dotaknil, da vas je Jezus prepričal, da ste vstopil med jezuite?

Konec osnovne šole sem že razmišljal o duhovništvu. To je bil prvi klic. Prikradel se je strah in iskanje, ker duhovništvo zahteva odpoved. Dokler nisem ulovil prave frekvence, so bili šumi. Bog me je spremljal in iskal način, kako naj mi pokaže pot. Srečeval sem duhovnike, ki so mi dajali zgled, ko sem videl, kako živijo na polno, in si zaželel tako živeti. Bil sem na duhovnih vajah v Stični in potem preživel eno poletje s patri cistercijani. Povezal sem se s kapucini v Vipavskem Križu in z njimi v Štepanji vasi preživel dve leti. Zelo rad imam tišino in samostansko življenje, ampak samo za določen čas. Sem bolj človek akcije in kontemplacije.Prvi prehod je bil, ko sem se odločil, da bi bil rad redovnik. Želel sem živeti redovno življenje v skupnosti. Skupnost mi veliko pomeni. Naš nekdanji vrhovni predstojnik je rekel, da naj bi bila prva poklicanost jezuitov skupnost. Zanimivo, če pogledamo puščavske očete, vidimo, da so se najprej naučili živeti v skupnosti, šele potem so se odmaknili od sveta.

Kako pa ste sprejeli novico novega služenja provincialnega predstojnika slovenskih jezuitov in kakšni so izzivi v sedanjem času?

Bil sem šokiran, ko mi je sedanji provincial p. Ivan Bresciani povedal novico o imenovanju. Zavedam se velike odgovornosti tega služenja in da stopam na področje, ki ga še ne poznam.Ignacij si je želel biti v pomoč Cerkvi, zato ni želel, da se potegujemo za nazive in gradimo kariero, namesto da bi oznanjali Kristusa. Najprej si želim, da smo v pomoč in oporo škofom in Cerkvi, da smo služabniki Cerkve. Drugo, kar si želim, pa je povezovanje v skupnostih znotraj Cerkve. Ena od prioritet je gotovo delo na duhovnem področju. Današnji človek potrebuje tišino, mora pa se za to sam odločiti. Ljudje prihajajo na duhovne pogovore in duhovne vaje, naše poslanstvo pa je, da jim pomagamo spoznati Kristusa in lepoto vere.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.