V Plečnikovem letu rada obiščem njegove cerkve. Že zunaj me prevzame enkratna in neponovljiva oblika bogoslužnega krščanskega prostora. V notranjosti pa ne moreš mirno sesti v klop in moliti. Te cerkve te na neki način »silijo«, da imaš široko odprte oči, kajti vsak zid, vsak oltar, vsak kip, vsak detajl je nekaj posebnega, je neka vrsta molitve, globok odgovor na hrepenenje po Njem, ki je naš Stvarnik in smisel vsega. V človeku vzbudi željo, da bi videl, da bi z nepopolnimi človeškimi očmi in z negotovim dotikom človeških rok vsaj zaslutil podnožje Božje slave in njegovega veličastva.

Mojster Plečnik je ponesel slavo slovenske genialnosti in občutka za umetnost v mnoge evropske države. Pa vendar je najlepše cerkve in srčne stavbe postavil prav doma. Vredno je v tem letu poromati po njegovih cerkvah od Ljubljane do Prekmurja. Meni sta dve Plečnikovi cerkvi – sv. Antona Padovanskega v Beogradu in »bela golobica« v Bogojini – na najlepši način odkrili, kar pravi dober poznav...