Kot kratkohlačnik sem vsak dan pohajal ob bujno zaraslih bregovih Save v Litiji. Posebno ob mrtvicah so se ob sončnih dneh spreletavali številni kačji pastirji, se lovili med seboj in preganjali drug drugega ali zgolj posedali po vejah in listih zlate rozge in vrb. Odrasli so nas otroke opozarjali, da so znanilci nevarnosti. »Kače pasejo,« so nam dejali, zato so se v glavah mularije mešala čustva o lepem in čudovitem, ki je hkrati pomenilo nevarno grožnjo. Barvita bitja so spremljala tiste nevarne in zvijajoče se pripadnike skupine živali, ki pomenijo zlo. Danes se jim oddolžujem s tem, da prijazno pišem o njih, saj vem, da prav nič od tega, kar sem v otroštvu slišal o teh žuželkah, ne drži. Pa tudi kače ne potrebujejo pastirjev, saj se brez njih odlično znajdejo.

Kačje pastirje sem v bližino svojega doma privabil z mlako, zato jih lahko občudujem kar na domačem dvorišču, že desetletja pa se z njimi spoznavam tudi kot kanuist, ko veslam po kateri od slovenskih vod. Letos p...