Mašo je daroval in po maši od cerkve do pokopališča vodil križev pot nadškof Stanislav Zore. Foto: I. Ž.

»Danes bi rad z veliko hvaležnostjo v Gospodovo srce položil vse tiste, ki so v gradnjo te cerkve polagali svoje žulje, znoj, prihranke, predvsem pa, ki so v gradnjo te cerkve polagali svojo neizmerno vero. Rad bi se jim zahvalil zato, ker je ta vera premagala toliko ovir, ki so jih postavljali na poti v uresničenju tega cilja in dosegli svoj cilj, da je bila cerkev zgrajena. Rad bi se zahvalil tudi vam gospodom župnikom, ki za to cerkev skrbite, da ostaja lepa priča vere v Dražgošah,« je v nedeljo, 3. junija, pri maši, kjer so se spomnili 50. obletnice posvetitve nove cerkve v Dražgošah, dejal nadškof Stanislav Zore.

Spomnil je na listino, ki so jo ob blagoslovitvi začetka gradnje nove cerkve leta 1964 vzidali v temelje in govori, kako so ljudje zgradili novo Dražgoško cerkev. Zapisali so, da se je najprej večina družin vrnila na uničene domove. Potem pa so nadaljevali: »Z železno voljo, neutrudnim delom in zvesto medsebojno pomočjo so si z zaupanjem v Boga sezidali nove domove in uredili življenje.« Ob navajanju teh besed je nadškof prisotne kot sinove in hčere ljudi, ki so začeli iz ruševin, polni bolečih spominov in travm ter hkrati z neomajnim zaupanjem v Boga, vprašal ali je med njimi »železna volja, neutrudno delo in zvesta medsebojna pomoč, zvesto medsebojno sodelovanje. Kajti na ta način so vaši predniki zgradili svoje domove, najprej barake. In samo na ta način boste danes vi gradili občestvo ljudi, ki živijo pod Jelovico, in so bratje in sestre med seboj, sosedje, sovaščani, farani župnije sv. Lucije. Z močno voljo, neutrudnim delom in zvesto medsebojno pomočjo.«

Spomnil je, da je Gospod Bog v tistem času med Dražgošani dvajset let prebival v baraki in ni iskal udobnejšega prebivališča, kakor je bilo prebivališče njegovih ljudi. »Oni so živeli v svojih bornih domovih in Gospod je prebival v bornem domu barake in tu delil Dražgošanom vse tisto, zaradi česar je stopil na ta svet, zaradi česar je šel na križ in zaradi česar želi ostajati med nami – ljubezen in vero v življenje.«

Po več kot dvajsetih letih je dozorela misel, da bi poskusili zgraditi cerkev. »In so jo zgradili,« je dejal ter spomnil, »koliko poti je bilo potrebnih, koliko krat je bilo treba biti zvit kot kača ter preprost kot golob, kakor pravi Jezus, da so znali iti mimo, ne vseh predpisov, ampak prek vseh kamnov in ovir, ki so jih postavljali na pot tej cerkvi.« Spomnil je tudi na složno skupno voljo in požrtvovalnost župljanov, ki jih je vodil župnijski upravitelj Maks Ocepek, ki je prispevala, da se je po načrtu arhitekta Toneta Bitenca in sodelovanju umetnika Staneta Kregarja uresničil načrt nove cerkve v Dražgošah.

O okoliščinah gradnje dražgoške cerkve smo obširno pisali v prejšnji Družini (let. 67, št. 22).

Preberite tudi:

Dražgoška bitka za novo cerkev - Pred 50 leti so na binkošti, 2. junija 1968, posvetili novo župnijsko cerkev v Dražgošah.