Zavetnik: Avstrije, krušnih staršev; velja za priprošnjika zoper smrt otrok.

Atributi: knežje oblačilo s klobukom mejnega grofa ali krono, model cerkve, ponekod tudi dve košari s hrano.

Leopolda III. je cesar Leopold I. Habsburški leta 1683, po zmagi nad Turki pri Dunaju, razglasil za zavetnika Avstrije, saj je v svojem času odločilno prispeval k današnji veličini avstrijskih dežel. Poskrbel je za njihov duhovni in gmotni razcvet, spodbujal razvoj številnih mest ter v deželi vzpostavil red in mir. S podpisom wormskega konkordata je končal spor med papeži in nemškimi cesarji o imenovanju cerkvenih dostojanstvenikov (investiturni boj). Leta 1125 je bil med kandidati za cesarja Svetega rimskega cesarstva, a se je tej časti odpovedal.



Ime: Izhaja iz nemškega imena Luitpold (Liutbald), zloženega iz starovisokonemških besed liut »ljudstvo, narod« in bald »drzen, pogumen«.

Rodil se je okoli leta 1073 v Garsu v Spodnji Avstriji,

umrl pa 15. novembra 1136 v Klosterneuburgu, prav tako v Spodnji Avstriji.

Družina: Izhaja iz rodbine Babenberžanov in je sin kneza Leopolda II. in Ide Formbach-Ratelnberg. Imel je še sestro Ido. Bil je dvakrat poročen, njegova druga žena Agneza je bila sestra nemškega cesarja Henrika V. Imel je osemnajst otrok, preživelo ga je šest sinov in pet hčera. Najbolj znana sta bl. Oton, cistercijan, in Konrad, škof v Passauu in Salzburgu.

Sodobniki: bl. škof Altman Pasavski (njegov vzgojitelj), bl. Hartman, nemški cesar Henrik V., papež Kalist II., sveti Bernard, Oton Bamberški.

Zavetnik: Od leta 1683 je zavetnik Avstrije. Priporočajo se mu tudi številnejše družine, krušni starši; velja za priprošnjika zoper smrt otrok.

Ozemlje: Bil je avstrijski mejni grof, njegova rodbina je bila v srednjem veku tesno povezana tudi z našimi kraji, saj so imeli nekaj časa obsežne posesti na Štajerskem. Zadnji tega rodu, Friderik Bojeviti, se je imenoval celo gospod Kranjske (v posesti je imel med drugim mesta Kranj, Kamnik, Mengeš, Višnjo Goro, Mehovo in Metliko).

Prednik: oče Leopold II.,

Naslednik: sin Leopold IV.

Dela: Ustanovil in bogato obdaroval je številne samostane, zlasti opatijo v Melku, Heiligenkreuz, Klosterneuburg in Mariazell, ter v deželo pripeljal benediktince, cistercijane in kanonike sv. Avguština.

Kreposti: Bil je ves prežet z vero, vdan Bogu in tako dobrotljiv do svojih podložnikov, da mu med drugim pripisujejo vzdevek »oče revežev«. Bil je zvest papežu tudi, ko se je bilo treba postaviti po robu svojemu tastu.

Upodobitve: Povsod ga upodabljajo v knežjem oblačilu s klobukom mejnega grofa ali krono. V roki drži model cerkve, ponekod tudi dve košari s hrano.

Smrt: Umrl je za posledicami nesreče pri lovu. Pokopali so ga v kapiteljski dvorani v samostanu Klosterneuburg pri Dunaju, pozneje pa so tam sezidali mogočno samostansko cerkev.

Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Inocenc VIII. 6. januarja 1485.

Goduje: 15. novembra.