Zavetnik: ljudskih misijonarjev

Atributi: mrtvaška glava, razpelo,

Imenujemo ga tudi Portomavriški, ker se je rodil (leta 1676) v Porto Maurizio, sedanji Imperii ob ligurski obali. V Rimu je najprej študiral medicino, pozneje pa je vstopil v samostan prenovljenega frančiškanskega reda manjših bratov. Po prejemu mašniškega posvečenja (leta 1702) je nekaj časa poučeval modroslovje, vedno bolj pa ga je mikalo, da bi odšel v misijone.

Zbolel je na pljučih. Krvavitve so bile čedalje pogostnejše. Okoli leta 1706 se je zaobljubil Mariji, da se bo, če ozdravi, do konca življenja posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni. V nekaj dneh je ozdravel in kljub nenehnim velikim naporom na misijonih, kljub ostrim spokorniškim dejanjem, štiriinštirideset let vodil ljudske misijone. Pridigal je tako prepričljivo in vneto, da so bili ljudje resnično pretreseni. Pred začetkom vsakega novega misijona se je navadno umaknil v popolno samoto, da bi si v združitvi z Bogom nabral čudežnih moči in milosti. Za vsak dan življenja si je izbral sklep, ga napisal in tudi natanko spolnjeval. To ga je napravilo za mojstra v duhovnem življenju.

V vernikih je skušal zbuditi predvsem voljo do molitve. Nihče v Italiji ni z večjo vnemo pospeševal pobožnosti križevega pota kakor redovnik Leonard, ki je sam posvetil nič manj ko 576 novih križevih potov. Na misijonih je dajal pobudo za opravljanje večne molitve; ta je v mnogih župnijah, tudi pri nas, ostala v navadi še danes. Vpeljal je pobožno navado, da so vsak petek ob uri Gospodove smrti zvonili. Vse življenje ga je usmerjala misel: božji Sin je umrl zame. Iz te misli je izhajalo njegovo priporočanje ljudem, naj čim pogosteje premišljujejo Gospodovo trpljenje; najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in v mislih spremljajo trpečega Kristusa od postaje do postaje. Po Leonardovi zaslugi se je pobožnost križevega pota tako razširila, da danes skoro ni katoliške cerkve, v kateri ne bi bilo upodobljenih štirinajst postaj križevega pota. Tudi v molitvenikih je pogosto objavljen križev pot z njegovim imenom.

Umrl je 26. novembra 1751 v samostanu sv. Bonaventure v Rimu, kjer še danes časte razpelo s Križanim, ki ga je Leonard nosil pri spokornih procesijah. Upodabljajo ga z razpelom in mrtvaško glavo.

Goduje 26. novembra.