Zavetnik: glasbenikov, pevcev in organistov

Sveti Leon je prvi papež, ki mu je zgodovina dala vzdevek Veliki. Tudi svetovna zgodovina se ga hvaležno spominja, saj je rešil Rim in zahodno kulturo. Leta 452 se je bližal Rimu hunski kralj Atila, »božja šiba«, z veliko vojsko, ko je bil prej požgal severnoitalijanska mesta. Pot v Rim mu je bila odprta, ker je bil cesar brez moči. V skrajni sili so se Rimljani obrnili na papeža s prošnjo, naj gre naproti nasilnežu in ga ustavi. Papež je šel, zaupajoč v božjo pomoč. Zaupanje ga ni varalo, Atila, počaščen z navzočnostjo najvišjega duhovnika, seveda pa tudi zaradi bogatih darov, se je umaknil nazaj čez Donavo.

Tri leta pozneje je šel podobno naproti arijanskemu kralju Vandalov Gejzeriku. Tu pa papež ni bil tako uspešen. Od krivoverca ni mogel toliko izprositi, kolikor je bil izprosil od pogana. Dosegel je vsaj to, da Gejzerik ni spremenil Rima v prah in pepel, ni pa mogel preprečiti štirinajstdnevnega ropanja.

Leon je bil predvsem čuvar pravovernosti. Najprej je s pridigami in spisi zadal smrtni udarec maniheizmu, krivi veri, ki je bila bolj poganstvo kakor krščanstvo. Na Vzhodu je takrat Evtihes učil, da je v Kristusu samo ena narava. Leon ga je s posebnim pismom obsodil na cerkvenem zboru v Kalcedonu leta 451. Ko so pismo prebrali, je šeststo navzočih škofov vzklikalo: »To je vera očetov, je vera apostolov! Peter je govoril po Leonu!« Te besede so izražale veliko prepričanje takratne Cerkve o prvenstvu rimskega papeža nad vesoljno Cerkvijo. Noben papež pred Leonom ni tako jasno poudarjal, da je prvenstvo rimskega škofovskega sedeža božjepravnega izvora in iz njega tako dosledno izvajal enotnosti Cerkve, ki bodi ena, nedeljena družina pod enim vodnikom.
Ohranjenih je veliko njegovih pisem in pridig. V njih se je znal prilagoditi bralcem in poslušalcem. Zlasti se pridige odlikujejo po jasnosti in bogastvu misli, po moči in lepoti izraza. Papež Benedikt XIV. ga je razglasil za cerkvenega učitelja.

Umrl je 10. novembra leta 461 in na ta dan tudi goduje.