V goste so namreč povabili Alenko Puhar, dr. Ivana Čuka in dr. Aleksa Lea Vesta, pisce knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija. Pogovor z gosti bo povezoval nekdanji novinar, soavtor biografije Leona Štuklja ter eden od recenzentov knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija Franček Jauk, zato bo brez dvoma postregel z veliko manj znanimi informacijami o Štuklju.

Knjigo, ki je povod novomeškega pogovora, smo v Družini predstavili ob izidu decembra 2019, ko je bila v središču prireditve na Fakulteti za šport, ki je knjigo tudi izdala. Kakšna je torej njena širša zgodba?

Ivan Čuk in Aleks Leo Vest, sicer profesorja na Fakulteti za šport, sta širši slovenski javnosti znana predvsem kot avtorja odmevne znanstvene publikacije Prevarani sokoli.

Bralci Družinine priloge Slovenski čas se morda še spomnijo, da je bil v 108. številki aprila 2019 objavljen prispevek, pod katerega sta se podpisala Ivan Čuk in Aleks Leo Vest, njegov naslov pa je bil »Skriti spomini Leona Štuklja«. Pisca, sicer profesorja na Fakulteti za šport, širši slovenski javnosti pa znana predvsem kot avtorja odmevne znanstvene publikacije Prevarani sokoli (Študijski center za narodno spravo, 2017), sta takrat napovedala skorajšnji izid nove študije, posvečene enemu najsvetlejših imen ne slovenskega športa in prevojnega sokolstva, temveč slovenstva nasploh: olimpioniku in pravniku Leonu Štuklju.

Napoved se je uresničila in (ne brez pomenljive simbolike) na svetovni dan človekovih pravic, 10. decembra 2019, je bila knjiga z naslovom Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, pri kateri je ključno soavtorsko vlogo imela še publicistika Alenka Puhar, javnosti predstavljena na prireditvi, s katero je izdajateljica knjige, Fakulteta za šport, slavnostno zaznamovala stoletnico Univerze v Ljubljani. Ne nazadnje: Leon Štukelj je bil eden prvih diplomantov ljubljanske alme mater, saj je študij na njeni Pravni fakulteti zaključil z diplomo leta 1924 (istega leta torej, ko je na olimpijskih igrah v Parizu osvojil zlati odličji v mnogoboju in na drogu).

Zaton, ki ni bil posledica pozabljivosti

Morda bi mislili, da takšna knjiga pravzaprav ni potrebna, da namreč o Leonu Štuklju vemo že tako rekoč vse, ker smo pač mislili, da je bil vrhunski športnik in ne kaj dosti več kot to; da je torej po drugi svetovni vojni utonil v senci podobno kot drugi športniki, ker in ko jih zasenčijo nove športne zvezde. Pa smo se grobo motili. Kajti, kot zapiše Alenka Puhar: »Zaton Leona Štuklja ni bil posledica pozabljivosti v obilici novih /športnih/ dosežkov in rekordov. Šlo je za zaukazan damnatio memoriae, šlo je za politično dejanje, za uničevanje starega sveta, njegovih vrednot in zatrtje predstavnikov starega sveta. Postali so 'bivši' ljudje. To je v socialistični Jugoslaviji (in drugih socialističnih državah Vzhodne in Srednje Evrope) postalo običajna kazen za politično sumljive, nezanesljive, neprimerne, ožigosane ljudi. Z zaukazanim molkom o znamenitem Leonu Štuklju pa je molk dušil tudi spomin na sodnike 'stare šole' in na društvo Sokol, ki je moralo postati Partizan.«

Leonu Štuklju so na podlagi govoric sodili po razvpitem zakonu o kaznovanju zločinov zoper slovensko narodno čast.

Da je bila prav sodniška vloga, ki jo je Štukelj izjemno vestno in s pretanjenim etičnim občutkom opravljal skoraj 20 let (1926–1945) tista, ki je pomenila enega ključnih razlogov za to, da je pri novih oblasteh padel v nemilost, je bil prepričan recenzent knjige, lani umrli pravnik in nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Lovro Šturm: »Prva takšni pokončni, neodvisni in nepristranski sodniki so bili povojni revolucionarni oblasti, ki je prevzela pod svoje okrilje vse vzvode urejanja družbenih razmerij, v največjo napoto. Zato so se hoteli partijski oblastniki sodnika Leona Štuklja znebiti čim prej.« V ta namen so uporabili kar farsično sodno pot: na podlagi govoric so Štuklju sodili po razvpitem zakonu o kaznovanju zločinov zoper slovensko narodno čast. Da se je znašel v tem kolesju, je bilo sicer splošno že znano, s knjigo publicistične »ekipe« Čuk, Vest in Puhar pa je sodni proces, v katerem se je Štukelj izjemno spretno branil in slednjič dosegel oprostitev (kar pa ni preprečilo njegove odstranitve iz sodniške službe,) dokumentirano predstavljen javnosti.

 Aleks Leo Vest, Alenka Puhar, Lidija Pauko (roj. Štukelj) in Ivan Čuk ob predstavitvi knjige decembra 2019. FOTO: Bogomir Štefanič

Kot še marsikaj drugega, kar je ponudilo arhivsko gradivo: Štukljeva zapuščina v Pokrajinskem arhivu Maribor in delno v Dolenjskem muzeju v njemu tako ljubem rojstnem Novem mestu (ki mu je leta 1968 podelilo naziv častnega občana, kar je njegova prva povojna javna rehabilitacija), zlasti pa družinski arhiv, ki ga je raziskovalcem dala na voljo Štukljeva hči Lidija Pauko. In v tem gradivu ima osrednje mesto »mala siva knjižica«, v katero je zapisoval številne spominske utrinke, tudi posvetilo, ki je postalo vodilna misel knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija: »Naj bodo ti zapiski v spomin na očeta hčerki Lidiji, morda jih bo lahko uporabil tudi kronist, ki bo želel osvetliti košček dobe, ki sem jo doživljal, slednjič pa tudi kot moja poslednja volja in želja.«

Štukljeve vrline so bile v izraziti opreki z »vrlinami«, ki jih propagiral komunistični revolucionarni zanos.

Da, odlični kronisti so te zapiske skupaj z drugim gradivom uporabili in vzorno uredili, tako da pred nami skozi knjigo Gospod Leon Štukelj in Tovarišija končno zažari Štukelj v celovitosti opisa, ki ga je uporabljal sam zase: v celovitosti »humanista in esteta«. V tem oziru, kot je na predstavitvi knjige decembra 2019 dejal recenzent dr. Igor Grdina, knjiga sicer »ne razkriva novega Štuklja. Nenadomestljiva pa je kot pojasnilo tistega, ki ga poznamo. Tistega Štuklja, ki sodi med osrednje osebnosti našega 20. stoletja in je hkrati naš sodobnik ter človek, ki je mogel v Novem mestu še srečati Janeza Trdino, za katerega vemo, da se je v svojih dijaških letih pogovarjal celo s Francetom Prešernom. Knjiga pa je tudi svarilo in opomin, kako je v svetu, ki ne stoji na temelju vrline.«

Štukljeve vrline, ponotranjene skozi sokolsko demokratično, narodno, moralno in telesno vzgojo in uresničene v konkretnem družinskem, poklicnem in športnem življenju, so bile v izraziti opreki z »vrlinami«, ki jih propagiral komunistični revolucionarni zanos. S temi idejami se je Štukelj srečal že v mladih letih in se jasno zavedal: »Preveč je bilo idealizma, romantike in kultiviranosti v meni, da bi se na mah sprevrgel iz prijatelja v sovražnika. In če bi bil predan nauku, ki so ga oznanjali komunisti, bi moral postati razredni sovražnik in takoj zapustiti sokolske vrste.«

Življenje v resnici

Ko je dr. Ivan Čuk v praznično razpoloženi dvorani Fakultete za šport pred dobrimi tremi leti izrisoval temeljne poteze Štukljevega celovitega portreta, kot ga prinaša knjiga Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, je nanizal še več podobnih misli, za katere je jasno, zakaj so ostajale v strogi zasebnosti, zakaj je bil njihov zapisovalec pod nadzorom komunistične tajne politične policije, zakaj so ga po vojni zaprli in mu sodili, zakaj se ga pozneje razen v izrazito omejenem okviru ni smelo omenjati v javnosti, zakaj se je (post)komunistična oblastna elita šele po izjemnem mednarodnem priznanju, ki ga je bil deležen na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996, skušala licemersko sončiti v njegovem zasluženem ugledu, zakaj je tako pozno dobil športna priznanja samostojne Slovenije (npr. Bloudkovo nagrado leta 1997), zakaj so levičarski mediji po smrti napadli njegovo politično oporoko, v kateri je podprl pomladno opcijo, zakaj …

Znameniti sokol je, čeprav umaknjeno in (samo)cenzurirano, ves čas živel v resnici.

Omenimo le eno teh misli, povezano s kritičnim presojanjem tistih, ki so komunistom pomagali v OF (zanjo je bilo Štuklju že med vojno jasno, da je le kulisa za revolucijo): »Nikakor med take nevedneže in zapeljance /ki so iz naivnosti pristopili k OF/ ne štejem osveščene inteligence krščanskih socialistov s Kocbekom na čelu in liberalcev. Ti so vedeli, kaj je počenjal Stalin v Rusiji, in njegova grozodejstva jih niso zadrževala, združiti se z njihovimi predstavniki v Jugoslaviji, ki so bili Stalinu predani navzlic temu na življenje in smrt. Nikoli iz ust 'salonskih' komunistov, mojih znancev, ki so sicer uživali lagodnosti meščanskega življenja, nisem slišal kritike Stalina! Najbolj zamerim zavezo krščanskim socialistom, ki bi morali kot krščanski humanisti vedeti, v kakšno borbo in s kakšnimi zavezniki se podajajo.«

Znameniti sokol je, čeprav umaknjeno in (samo)cenzurirano, ves čas živel v resnici. Zanj v polnosti veljajo besede, ki jih je na prireditvi na Fakulteti za šport izrekel tedanji predsednik državnega sveta Alojz Kovšca: »Leon Štukelj je tiho trpel krivice povojnega režima, ki pa v njem ni mogel ubiti močne narodne zavesti, želje po svobodi in samostojnosti. Vse to so vrednote sokolstva, njegov duh pa je v njem tlel naprej, morda še bolj goreče kot prej. Težave je prenašal pokončno in spravljivo ter do smrti le štiri dni pred 101. rojstnim dnevom ponavljal, da je vsem že davno odpustil.«

V tem in še marsičem, kot dokazuje knjiga Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, je zgled sedanjemu in prihodnjim slovenskim rodovom.