Leon Kernel (1956) se je rodil in še vedno živi v bližini Prestranka pri Postojni. Diplomiral je na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, na Orglarski šoli v Ljubljani, leta 1984 pa na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Velik del svojega življenja je namenjal poučevanju glasbe in vodenju pevskih zborov.

Od leta 1996 poučuje na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna ter predava na Višji strokovni šoli v Postojni. Sodeloval je pri prenovi programa tehniške in poklicne smeri v gozdarstvu in postavil višješolski program gozdar lovec. Pripravil je več osnutkov in učbenikov ter izvirnih učnih pripomočkov za predmete in module, ki jih poučuje.

Velik del svojega življenja ste namenjali poučevanju glasbe in vodenju pevskih zborov. Kako je do tega prišlo?

Preprosto in nenačrtovano. Vselej, ko smo se v mojem otroštvu zbrali z rodovino moje mame, smo ob koncu praznovanja tudi prepevali narodne in cerkvene pesmi. Da sem se bolj resno lotil glasbe, pa so poskrbeli slavenski župniki mojega otroštva in mladosti: Martin Gorše, ki je umrl 1963 leta, njegov naslednik, Rudolf Zafran, ki je veliko mladih začel poučevati harmonij, jaz pa sem prav zato cerkveno glasbo še posebej vzljubil in postal organist v domači cerkvi. On me je z mojo privolitvijo vpisal na Orglarski tečaj v Ljubljani. Po posredovanju postojnskega dekana Vladka Piriha je postal moj profesor orgel Jože Trošt (nekdanji postojnski kaplan). Prav poslanstvo organista in vadenje orgel v cerkvi je tudi pomagalo, da sem ohranil vero ter trdno vez s Cerkvijo. Šele danes se v polnosti zavedam in sem hvaležen, da so me takrat hkrati spremljale tudi goreče molitve vseh, ki so Boga prosili za milosten blagoslov moje življenjske poti.

Leta 1979 sem v celoti prevzel vodenje vse glasbe v župnijski cerkvi v Slavini. Po diplomi na Orglarskem tečaju sem se izpopolnjeval na študiju orgel v Gradcu, ki so mi ga priporočili moji profesorji z Orglarskega tečaja. Takrat me je povabila tudi Glasbena šola Postojna za učitelja klavirja in teorije.

Kje vse ste sodelovali?

Ves ta čas sem vodil več pevskih zborov, tako cerkvenih kot posvetnih. To je bil čas izjemnega glasbenega vrenja. Župnije postojnske dekanije smo se med seboj po glasbeni strani tesno povezovale in sodelovale. Ustanovili smo medžupnijski mešani zbor dekanije Postojna. S kolegi organisti smo ustanovili v okviru tega zbora komorno skupino. Pritegnili smo tudi otroške zbore postojnske dekanije. Pesnica Ljubka Šorli je za nas napisala pesem Bojazen in upanje, profesor Jože Trošt je to besedilo za nas uglasbil. Nastopali smo tudi izven meja naše dekanije, po Sloveniji in v zamejstvu. Vse to je bilo mogoče, saj so takratni župniki postojnske dekanije pred tem vse mlade glasbene navdušence pošiljali na Orglarski tečaj v Ljubljano in to šolanje tudi financirali ter nas spodbujali pri našem sodelovanju.

V Srednji gozdarski šoli sem s sošolci, poleg ansambla, ki so ga ustanovili, sestavil fantovski sekstet in potem smo veliko prepevali, tudi na prireditvah. Če smo želeli, da profesorica slovenščine ne bi spraševala, je že na hodniku pred razredom slišala tiho, ubrano fantovsko petje.

V Ljubljani sem med študijem pomagal Jožetu Troštu pri stolnem zboru in pri Foersterju, študentom pri frančiškanih pa tudi pri začetkih Cecilije. Med drugimi posvetnimi zbori sem nekaj let vodil tudi izjemne pevske zbore Gimnazije Postojna.

Sodeloval sem tudi pri ustanovitvi Sončne pesmi, reviji za otroško in mladinsko cerkveno glasbo, ter bil poleg pisca prispevkov tudi urednik glasbene priloge. Tudi moje diplomsko delo na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete je nosilo naslov Gozd in glasba.Leon Kernel, tretji z leve, prejemnik Slomškovega priznanja, ki ga podeljuje Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Slomškova rojstna hiša pri Ponikvi, 23. septembra 2023. FOTO: Jože Potrpin

Kaj vam je to pomenilo in kaj vam pomeni danes?

Glasba kot moja ljubezen je tako za del mojega življenja postala tudi moj glavni poklic. In danes vse bolj postaja moj pogovor z Bogom in z ljudmi, ki mi jih On pošilja na mojo življenjsko pot.

Ob neki birmi v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v Slavini, je danes že pokojni škof Metod Pirih vprašal sestro takratnega slavenskega župnika Zafrana, kako to, da Leon nič ne razmišlja o poroki. Pa mu je teta Ivanka takole odgovorila: »Ko bo Leon srečal žensko, ki bo imela na hrbtu napisane note, se bo poročil!« In tako se je zgodilo. Tolminski kaplan me je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja povabil k pripravam za izvedbo oratorija Ad Porstas Israel, noviteto skladatelja Avgusta Ipavca, kjer sem, poleg ostalih dobrih glasbenikov, sodeloval tudi kot korepetitor. V ta navdušujoč glasbeni projekt z veliko sodelujočimi zbori iz Slovenije in tujine mi je Bog pripeljal čudovito dekle, Vilmo Hvala, ki me je izbrala za moža. Bog nama je zaupal v vzgojo tri otroke: Blaža, Nežo in Jurija.

Dobro leto dni pred novo mašo mojega najstarejšega sina Blaža, sem ga vprašal, kateremu skladatelju naj po njegovi želji naročim uglasbiti mašo za njegovo novo mašo. Pa mi je odgovoril: »Napisal jo boš kar ti!« In nastala je maša, posvečena Mariji Vnebovzeti Slavenski Ti si naših src Gospa. Za njeno izvedbo smo povezali pevce in organiste župnij dekanije Postojna. Od takrat še vedno napišem kako mašo in glasbene meditacije, predvsem na svetopisemska besedila, ki me nagovarjajo.

Poleg glasbe se ukvarjate s krajevno in kulturno zgodovino. Kaj vas zanima, kaj ste raziskovali, kaj napisali in objavili?

Ko sem postal organist me je zanimalo, kdo vse je pred mano igral na slavnenske Goršičeve orgle iz leta 1867. Tri prejšnje organiste sem še poznal. Zato sem z župnikovim dovoljenjem začel vse pogosteje zahajati v izjemno bogat, neurejen župnijski arhiv. Tam sem poleg starega notnega gradiva, ki me je zanimalo, naletel na bogastvo zapiskov preteklih stoletij. Naenkrat so pred mano začeli vstajati predniki ljudi, ki sem jih poznal. Med prebiranjem urbarjev, dokumentov, periodike, so se začeli z mano »pogovarjati«. Našel sem stare župnijske kronike. Župnijska kronika iz 19. stoletja me je pripeljala k nekdanjemu slavenskemu župniku Janezu Sajevicu, ki je slovensko Brezje povzdignil v božjo pot, leta 1900 odšel iz Slavine v stolnico v Ljubljano, postal stolni kanonik in nato stolni prošt. Med prvo svetovno vojno je imel »na hrani« skladatelja Stanka Premrla. Vse do smrti je pisal natančen osebni dnevnik. Zato sem se zakopal tudi v njegove dnevniške zapiske v Škofijskem arhivu v Ljubljani. Vsak, ki je kdaj slučajno šel v kak arhiv po samo en podatek, ve, kako hitro te lahko arhivi »zasvojijo«. Rezultati tega »kopánja« v arhivih so nastajali v obliki zgodovinskih prispevkov v več vezanih knjigah v treh izvodih. Vzor za tako delo mi je bil med drugim nekdanji slavenski kaplan Janez Zabukovec, ki je v začetku 20. stoletja izdal knjigo zgodovine slavenske župnije. Nekatere povzetke teh mojih raziskovanj sem objavil v Cerkvenem glasbeniku. Pritegnili so me tudi priimki in njihovo izvor, začarale so me župnijske matične knjige. Od takrat naprej nisem več prenehal pisati. Nekatera dela so izšla tudi kot knjige, nekatera še čakajo na objavo. Moram pa se »pohvaliti«, da čisto vsa moja dela vsebujejo tudi napake. Napake pa nam Bog dopušča, da se ne prevzamemo in ostanemo dovolj ponižni.

Že tretje desetletje tudi z učenci, dijaki in študenti zbiramo v okviru inovativnega vseslovenskega projekta Drevo in njegove korenine slovensko krajevno besedno dediščino poimenovanj dreves, rodovnih vlog, indikacijskih izrazov ... V teh raziskavah se mladi povezujejo s starejšimi generacijami, ki jim predajajo bogastvo svojih korenin in tudi tako izpolnjujejo svoje življenjsko poslanstvo.

Kaj vam je pomenil pedagoški poklic?

Biti pedagog je pravzaprav poslanstvo čisto vsakega izmed nas. Vsak od nas je postavljen v družino in v družbo ter se nevede in nehote uči in drugi se učijo od nas. Kot otrok si nisem nikoli prestavljal, da bi bil učitelj. A že v tretjem razredu osnovne šole sem samoiniciativno, brez vednosti razredničarke, zrežiral s sošolci igrico in jo predstavil na proslavi. V višjih razredih osnovne šole so učitelji vedeli, da lahko razred pustijo tudi sam, saj sem svoje sošolce zaposlil z ustvarjalnim delom ali pogovori, ki si jih učitelji niso upali privoščiti. Ko sem začel v šestem razredu osnovne šole uspešno hipnotizirati, so včasih učitelji enostavno ostali v zbornici, jaz pa sem med tem na velikem hodniku več ur s hipnozo zabaval vso višjo stopnjo učencev. Starši so nam otrokom tudi privzgojili navado pomagati sošolcem in sovaščanom, ki niso bili v šoli uspešni. Tako smo imeli mnogo obiskov osnovnošolcev na domu in s tem delom je tudi nevede zorel naš pedagoški poklic.

Bili so to časi, ko ni bilo inštrukcij in smo si med sabo pomagali, tudi na fakulteti. Kot študent sem pomagal tudi nekaterim svojim glasbenim sošolcem pri pripravah na sprejemne izpite za Akademijo za glasbo. Če je na Orglarski šoli manjkal učitelj harmonije, me je gospod Trošt poslal v tisti razred in sem učil.

Ko sem doštudiral gozdarstvo, so me želeli imeti na fakulteti in tudi na gozdarski šoli. A nečloveška ravnanja z nekaterimi pedagogi prejšnjega sistema so me od tega odvrnila. A prej ali slej moraš vstopiti skozi vrata, ki te že dolgo čakajo odprta. Od takrat naprej sem pedagog na vsakem koraku (tudi obe moji sestri). Smel sem delati v teh letih s prek 50.000 učenci, dijaki, študenti, tako pri pouku kot tudi na ustvarjalnih delavnicah po Sloveniji.

Zakaj sem učitelj? Ker vsega ne znam. Ker me lahko tisti, ki jih učim, še več naučijo. Ker se ob mladih razcvetim vsakič na novo.

Kakšen mora biti pedagog?

Povsem človeški. Če je nekdaj morda moral biti pedagog tudi »vojak«, so danes pričakovanja do njega precej drugačna. Danes, ob krizi družine in družbe, mladi pričakujejo od učitelja trden vzor. Mnogokrat mladi pričakujejo, da bo učitelj nadomestil njihovega očeta ali mater, ki ga »nimajo«. Da bo trden ob njihovi provokaciji, da se bo tudi njim splačalo odrasti. Da bo opazil, ko jim je hudo, da bo takrat z njimi na samem spregovoril kako besedo, da bo takrat prisluhnil njihovim težavam. Da se bodo ob njegovem optimizmu veselili svojega življenja. Ko bodo ugotovili, da jih ima pedagog resnično rad, bodo pripravljeni tudi na največje napore.

Kaj vam pomeni Slomškovo priznanje Društva katoliških pedagogov Slovenije?

Nisem vreden tako velike pozornosti, saj je veliko pedagogov, ki bi si to priznanje bolj zaslužili, kot jaz. Sprejemam pa ga v imenu vseh, ki so bili moji učitelji in so mi bili zgled kot osebe. Sprejemam ga v imenu svoe družine, ki me podpira. Sprejemam ga v imenu vseh, ki so zame molili in še danes molijo. Tudi kot pedagogi smo namreč sol zemlje in luč sveta.

Sveti Hieronim, zavetnik naše Območne skupnosti: Prosi za nas!

Hvala Bogu in Nebeški Materi Mariji, ker nas vodi in varuje na poti v večnost, kjer se bomo srečali z vsemi ter tam dajali odgovor za vsako svojo besedo, izgovorjeno ali zapisano.

Iz Tvojih rok, Gospod, sprejemam vse. Hvala ti, Gospod, čisto za vse!

Majda Colja, katehistinja v župniji Slavina.

Mladim pomaga ohranjati željo po rasti

Majda Colja, katehistinja v župniji Slavina, je o Leonu Kernelu povedala: Leon je človek bogate osebnosti, ki je odprta, sposobna vzpostaviti iskren odnos z učenci, razumeti njihove najgloblje potrebe, vprašanja, strahove in sanje. Je človek, ki je sposoben tudi pričevati – predvsem s svojim življenjem in tudi z besedami –, da krščanska vera zaobjema vse človeško, da prinaša svetlobo in resnico na vsa življenjska področja, ne da bi kar koli izključevala, ne da bi mladim pristrigla krila sanj in jih osiromašila njihovih želja. Svojo pedagoško veličino kaže, ko vzgojo mladih, ki so mu zaupani, oblikuje kot popolna formacija človeške osebe, ne le poučevanje pojmov, ampak formacija v vseh njihovih človeških razsežnostih. Verjame, da je v mladih neizmeren potencial, zato jim želi omogočiti, da se razvijejo v celovite, samostojne in izpolnjene osebe. Takšne kot v svojem bistvu so – unikati.

Kljub zrelim letom ohranja v sebi krepost odprtosti in širine. Pri svojem pristopu k različnim skupinam učencev in dijakov vsako leto začenja znova, v želji, da bi ponovno odkril sposobnost empatije in komunikacije z vsakim dijakom, ki mu je zaupan. Kaj je lahko krepostnejšega, kot da mladim pomaga ohranjati željo po rasti, da poišče najučinkovitejše načine posredovanja veselja do znanja in želje po resnici ter pri tem uporablja jezik in kulturne oblike, primerne za današnjo mladino.

Končno je Leon človek ponižnosti, ki zagotovo ve, da bodo njegovi dijaki vzcveteli, če bo on sam kot učitelj našel pot najprej do sebe in nato do njih. Sam takole pravi: »Soje žarometov in grom aplavza sem zamenjal za senco Tvojih peruti. Storil sem, kar sem bil dolžan storiti. In plačilo je harmonija vesolja, ki me poveže v eno družino z občestvom. Ko zazveni struna Ljubezni, ki povezuje nebo z zemljo, sem srečen. Tedaj čutim izpolnitev svojega življenja.«

Utemeljitev Slomškovega priznanja za Leona Kernela.