Papež Leon IX. je bil doma iz francoske pokrajine Alzacije, kjer se je rodil leta 1002 v grofovski družini. Pri krstu je dobil ime Bruno. Bil je izredno vedoželjen otrok, zato so ga starši izročili v šolanje in vzojo škofu Bertoldu v mesto Tul, ko mu je bilo komaj pet let. Zrasel je v učenega, ljubeznivega in pogumnega mladega moža, ki je bil sicer pobožen, zanimal pa se je tudi za državniške zadeve. Po premišljeni osebni izbiri, se je odločil za cerkveno službo. Z mladostnim ognejm je odobraval obnovo vere, redovništva in klera, kakor si jo je zamislil in jo je po knježjihdvorih širil sv. Odilo, opat v Clunyju.

Ko je leta 1024 umrl cesar Henrik II., je novi vladar postal Brunov sorodnik Konrad II. Ta ga je povabil na cesarski dvor, da mu je kot kaplan opravljal tudi državniške posle.

Leta 1024 so kanoniki iz Tula cesarja prosili, da Brunu dovoli prevzeti izpraznjeno škofijo. Cesar je to odobril in Bruno je ostal škof v Tulu 22 let. Bil je mladostno delaven in je z žilavo vztrajnostjo kljub mnogim tažavam prenovil versko življenje po klinijskih vzorih. Občasno je delal za Konrada II., vendar se je čim hitreje vrnil v svojo škofijo.

Ko je bil leta 1048 izpraznjen papeški sedež, se je cesar Henrik III. obrnil na državni zbor, naj mu predlaga kandidata za papeža. Izbira je zadela Bruna, ki se je tedaj mudil na dvoru. Cesarjevi prošnji je ustregel pod pogojem, da ga bodo v Rimu izvolili po cerkvenih predpisih. To se je zgodilo, in Bruno, ki si je kot papež vzel ime Leon IX., je bil 12. februarja 1049 ustoličen. Najvišjo službo v Cerkvi je opravljal pet let in ta čas izkoristil z neutrudno delavnostjo. Njegova poglavitna skrb je bila, da odstrani iz cerkvenih služb vse, ki so si taka mesta pridobivali s podkupovanjem.

Proti koncu življenja se je, čeprav silno nerad zapletel v vojno z Normani, ki se je končala s porazom. Nekaj časa je bil njihov ujetnik, nekaj mesecev pred smrtjo pa se je hudo bolan vrnil v Rim in tam je 19. aprila 1054 umrl.