Na tretjem dogodku 49. Nikodemovega večera smo se soočili z lenim in otrplim srcem. Pred predstavitvijo gostov nam je dve skladbi zapela študentka solopetja iz Hrvaške, Iva Beračković. Moderator Rok Pisk nam je predstavil vse tri predavatelje in v prvem delu večera je vsak odstrl svoj pogled na izbrano temo. V drugem delu pa so po kratkem premoru, odgovarjali na vprašanja iz občinstva.

Aleš Čerin, mož, oče, dedek, podjetnik, skavt, predavatelj in bloger, ki se v družini, družbi in poslu zavzema za pravo pot. V temi se je sprva dotaknil ponedeljkovega predavanja dr. Alenke Rebula, ki je predstavila tesno vez med telesom in duhom. Iz stavka je razvil tezo lenega srca, ki je težko leno, saj venomer dela, se ne ustavi, se prilagaja glede na napor, ki ga povzročamo z gibanjem ali situacijami, v katerih se znajdemo. Srce se uleni ob nerazsojanju dobrega in zla, nekaj pa nam ga lahko naredi tudi otrplega. In to je strah, ki zna dobro skovati peklenski načrt, da se greh prikrije. Leno srce se težko ubrani priložnosti za greh. In prav strah, da bi se greh odkril, še bolj otrpne srce. Lenoba telesa vodi v leno srce, leno srce vodi v greh, strah pred tem, da bi se greh odkril, vodi še v večji greh, kar vodi v otrplost srca, ki tako postane neobčutljivo za stiske sočloveka. Kako naj se soočimo z vsem tem? Vedno je rešitev – tudi za leno in otrplo srce. Sveto pismo nam ga ponuja, poslani so med nas preroki – duhovniki, podeljeni so nam zakramenti – sveta spoved in svobodna volja – ki je predvsem naša odločitev. Vedno se lahko odločimo za dobro in s tem preprečujemo lenobo in otrplost, da gremo v akcijo, se podamo na pot. Lahko čisto fizično – na romanje, kjer iz srca operemo napetosti in se odpremo samo Bogu, ki vse očiščuje. Vsak je povabljen, da najde svojo pot – do sebe, do Boga in do bližnjega ter da svoje srce ohranja agilno in predano Njemu.

Metka Zevnik, mati, babica, prostovoljka, predavateljica na BTŠ Naklo, voditeljica župnijske Karitas in vodja Glas starih staršev, v zadnjem času znana predvsem po svojem udejstvovanju v koaliciji Za otroke gre, ki se zavzema za ohranjanje vrednosti tradicionalne družine. Poučevala je kemijo, vodila državne institucije na področju izobraževanja, prejela različna priznanja in plakete za svoje delo. Svoje misli je sprva strnila skozi poetičnost, ki jo je preko predanih zakladov svetopisemkih zgodb in pravljic pripeljala do tega, kar je sedaj. Svoje zakladnice, ki jih je polnila od svojega otroštva naprej, katere so mnoge potopljene v podzavest, a vtkane v mrežo mislih, ravnanj in vrednosti, polnijo zaklad čustev. Dotaknila se je njene medijske izpostavljenosti za družino, ki se ji v prvi vrsti zdi nujno in potrebno. Od otroštva dalje, skuša podpreti in se osebno zavzeti za znance in prijatelje, ki jih je ogrožala krivica, kot jo je razumela sama v okviru vrednostnega sistema. Mnogokrat je trud za dobro prineslo poraze in lastno ogroženost, a hkratno pomirjenost srca in tiho, posebno zadovoljstvo in spokojnost. Prav iz predlaganega Družinskega zakonika jo vzemirja dejstvo, da stari starši nimajo pravice do posvojitve svojih vnukov, če se staršem karkoli zgodi. To je njo in njene somišljenike privedlo do odločitve, da ustanovijo Glas starih staršev Slovenije, da se pripadnost in pomembnost širše družine izrazi tudi v zakonodaji. Preučili so možnosti za dopolnitev zakonov, a je prišlo do nepredvidene nagle spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, še preden so utegnili predloge posredovati Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Zadali so si cilj, da krivični zakon ne stopi v veljavo. Sprejela je to težavno pot vodenja koalicije, da pomaga zaščititi svoje in mnoge druge vnuke, ohraniti materinske in očetovske pravice do izobraževanja in vzgoje svojih otrok v skladu s svojimi in obče človeškimi vzgojnimi vrednotami. Zakon omogoča napad na otroštvo in inžiniring otroških duš. Vest, razum ter zgodovina pričajo, da sta stabilnost ter obstoj zemlje in človeštva možno le v družini, kjer so otroci spočeti v ljubezni moža in žene in kjer se iz medsebojne ljubezni poraja skrb za dobro svojih otrok. »Na svetu dva kralja križata si pota – zlo in dobrota.« je stavek, ki jo spremlja že od mladih poti. Ali znamo slišati kateri je pravi in kateremu je treba služiti? Odločno recimo ne ekonomiji zla. Prepoznajmo lastne zaklade in zaklade tistih, ki so nam postavljeni za dobre vodnike, ki nam kažejo pot k dobroti in proč od otrplega srca.

Duhovnik Simon Potnik je župnik v Pastoralni zvezi Slovenj Gradec, odgovoren za formacijo mladih duhovnikov v Mariborski nadškofiji in se veliko se ukvarja s pastoralo mladih. Srce nam je sprva razložil čisto fiziološko, kot glavno gonilno mišico, ki neprestano iz levega predvora v prekat, v pljuča in v desni predvor in prekat vsakodnevno črpa 7500 litrov krvi in dovaja telesu dovolj življenjske sile za bivanje. Tudi ko ne razmišljamo o srcu, srce dela, tudi ko smo nezavestni, ko smo zaljubljeni, gremo v hribe, skačemo, plešemo, vriskamo, ko se razjezimo, razburimo.. Venomer dela in se ne ustavi. Ni leno, lahko bi pa bilo pohojeno, ranjeno, odrinjeno, zavrženo, kamnito. Razum je tisti, ki tehta, preverja, razmišlja, se odloča, srce pa je tisto, ki čuti, zaupa, veruje, ljubi. Skupaj sta par, nosita božji pečat. Če začneta prevzemat vlogo drug drugega, srce postane razumarsko, razum srčast. Glavno pravo pot naj prevzame naša vera in prosimo: »Jezus, upodobi srce po svojem svetem Srcu.« Naj ne bomo pripravljeni menjati srca, da bi bili komu všeč, komu podobni, da bi nas kdo opazil, kakor lahko delamo s frizuro ali obleko. Srce je edinstveno in le Jezus naj ga spreminja v pravo smer. Boginja prepira – skušnjava nam lahko govori, da je naše srce črno, da sploh nimamo srca, da nismo v redu. Skozi življenje, preizkušnje, skozi krizo, ljubezen, skozi žrtev spoznavamo, da zmoremo ljubiti, odpuščati, objeti. To dela srce. Ker je božje. Zato ne poslušajmo skušnjavca, ampak Boga. Sama božja srca so okoli nas. Vsak nosi v sebi božji pečat in s tem zmoremo vse delati novo. Če pa kdaj ne gre, ne krivimo srca, recimo raje, da je premalo srca. Dajmo mu možnost, odprimo ga. Dajmo srce v predavalnice, dajmo srce v znanost, v politiko, v obrede, v liturgijo, v Cerkev, v pogovore, v spolnost, v družine, v soseske, v domovino. Manj razmišljajmo o srcu, več delajmo s srcem. Če želimo nastopiti z razumom, nastopimo tudi ljubeče.

Vsi predavatelji so podali mnogo semen razmišljanja in dobrih tez, ki so jih v drugem delu še razvili s pomočjo vprašanj iz občinstva. Bil je rodoviten večer na katerem smo bili povabljeni, da skrbimo za svojo srčno kondicijo in z veseljem, ljubečimi dejanji in časom zase, za Boga in bližnjega vzgajamo agilno in zdravo srce.