Gre za sodno farso iz oktobra 1943, ko je samooklicana komunistična revolucionarna klika uprizorila nekakšen sodni proces in na njem poskrbela za likvidacijo političnih nasprotnikov. Na januarski seji ustavnega sodišča je bila odločitev sprejeta, danes pa tudi objavljena. Po svoje pričakovano je sedanja večina ustavnih sodnikov »pokrila« sporni proces in mu tako nadela podobo zakonitosti.

Poskus hčere za sodno rehabilitacijo ubitega očeta

A pojdimo po vrsti. Postopek je sprožila Vida Svetek, hči Viktorja Habiča, obsojenega na smrt na Kočevskem procesu. Revizijo krivično sodbe je skušala doseči pri vrhovnem sodišču, ki pa jo je leta 2017 zavrnilo in v sporni odločitvi, ki ji je z ločenim mnenjem argumentirano nasprotovala vrhovna sodnica Barbara Zobec, »legitimiralo« revolucionarno partizansko sodstvo. Pritožnica se je zato obrnila na ustavno sodišče, ki pa je nato več let zavlačevalo z odločitvijo (ali je v tem mogoče videti še eno kršitev do sojenja v razumnem roku, zaradi česar je Slovenija tolikokrat na tnalu Evropskega sodišča za človekove pravice?).

Končno je bila torej 13. januarja sprejeta odločitev in je zdaj tudi javno znana. Kot poroča STA, je večina ustavnih sodnikov pritrdila stališču vrhovnega sodišča, da je bilo revolucionarno partizansko vojaško sodišče del takratnega sodnega sistema, njegove sodbe pa veljavne, hkrati pa je večina sodnikov tudi ocenila, da vrhovno sodišče pri odločanju ni kršilo človekovih pravic Svetkove. Med drugim so v odločbi zapisali, da se lahko procesna dejanja določenega sodišča presojajo zgolj v luči prava, kakršno je bilo uveljavljeno v času sprejemanja odločitev sodišča. Večina ustavnih sodnikov je še ocenila, da so bila kazniva dejanja, za katera so sodili Habiču, kazniva po vseh splošnih načelih civiliziranih narodov.

Večina ustavnih sodnikov je še ocenila, da so bila kazniva dejanja, za katera so sodili Habiču, kazniva po vseh splošnih načelih civiliziranih narodov.

Ustavno sodišče je odločitev sprejelo s petimi glasovi za in dvema proti. Za so glasovali sodniki Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs, proti pa Klemen Jaklič in Marijan Pavčnik, ki sta podala tudi ločeni mnenji. Rok Svetlič in Marko Šorli sta bila iz odločanja izločena.

Naj na tem mestu posebej opozorimo na odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča, ki je argumentirano opozoril, da pri Kočevskem procesu ni šlo za sojenje sodišča, zlasti pa ne neodvisnega sodišča; da je bilo ubijanje nasprotnikov, kot so ga uprizorili na Kočevskem procesu, v nasprotju s številnimi drugimi splošno sprejetimi načeli civiliziranih narodov; da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe, da je stal pred pristranskim sodnikov, ki se je pojavljal tako v vlogi tožilca kot sodnika; da je obsojenec ostal brez pravice do pritožbe in da mu sodba o smrtni obsodbi ni bila vročena; da je bil postopek kot celota nepošten. Sodnik Jaklič je ob tem opozoril tudi na nedopustno dolgotrajnost postopka pred ustavnim sodiščem.

Pri Kočevskem procesu ni šlo za sojenje sodišča, zlasti pa ne neodvisnega sodišča.

Spodkopani temelji slovenske pravne države

A pojdimo na tej točki od pravne k zgodovinopisni ekspertizi. S Kočevskim procesom se je poglobljeno ukvarjala zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar. Za Družinino prilogo Slovenski čas je že ob razvpiti odločitvi vrhovnega sodišča, ki je legitimiralo Kočevski proces leta 2017, napisala analizo, v kateri je nanizala kopico argumentov, zaradi katerih je prispevku – in tako odločitvi vrhovnega sodišča, ki je potrdilo zakonitost revolucionarnega sodstva – dala naslov: »Spodkopani temelji slovenske pravne države«.

Ob sedanji sporni odločitvi ustavnega sodišča velja spomniti na nekaj njenih takratnih in še vedno veljavnih ugotovitev – takrat so bile izražene kot kritika odločitve vrhovnega sodišča, danes tudi ustavnega.

Dr. Tamara Griesser Pečar. FOTO: Tatjana Splichal

Gledališka predstava za domačo in tujo javnost

Kočevski proces je potekal po Kočevskem zboru v nočnih urah od 9. do 11. oktobra 1943. Na zatožni klopi je sedelo 21 četnikov, vaških stražarjev in duhovnikov. Obtoženci so bili skrbno izbrani iz vrst okoli 1200 zajetih v Grčaricah, na Turjaku in drugod na Dolenjskem in Notranjskem. Najprej so načrtovali javni proces proti 80 ujetnikov. Seznam primernih so neprestano spreminjali, dodajali so mu nova imena in črtali stara. Prvotno je bilo na njem šest duhovnikov, tudi župnik v Begunjah pri Cerknici Viktor Turk, ki je bil umorjen 24. oktobra 1943 v Bavdljah pri Grčaricah. Obravnava se je končala s šestnajstimi smrtnimi obsodbami z ustrelitvijo, med njimi sta bila duhovnika Tone Malovrh in Anton Šinkar. Štirje so bilo obsojeni na prisilno delo, tudi duhovnik Jakob Mavec. Obravnava proti enemu pa je bila izločena iz procesa, kar je bilo del procesnega scenarija. Bil je namreč od VOS na Vrhniki vrinjen najprej v vaško stražo in potem k četnikom.

Po vojni so režimski zgodovinarji in pravniki poudarjali pomembnost procesa za razvoj pravosodja v nastajajoči državi.

Po vojni so režimski zgodovinarji in pravniki poudarjali pomembnost procesa za razvoj pravosodja v nastajajoči državi in ponavljali, da je potekal po splošno veljavnih načelih procesnega prava. Pravna osnova procesa je bila, kot je poudaril predsednik izrednega vojaškega sodišča Anton Kržišnik, »revolucionarno kazensko pravo, ki so ga ustvarile potrebe po zaščiti temeljnih narodnih dobrin in pridobitev narodnoosvobodilne borbe« (»Kočevski proces«, Spomini na partizanska leta, Ljubljana 1963, 69). Medtem ko je bil namen umorov na Turjaku protirevolucionarni strani zlomiti moralo, kot je napisal Milovan Djilas v svojih vojnih spominih (Wartime, London, 1977, 338), pa je bil namen Kočevskega procesa odvrniti pozornost od grozljivega dogajanja v ozadju. Po hitrem postopku je VOS umoril nekaj sto političnih nasprotnikov v Jelendolu, Mozlju, v Bavdljah pri Grčaricah, v Mačkovcu, na Travni gori, pa še drugod. Hkrati je bil proces gledališka predstava za domačo in tujo javnost, s katero so hoteli pokazati pravno urejenost »ljudske oblasti« že med vojno. Seveda pa je revolucionarjem šlo predvsem za prevzem oblasti. Za uresničitev tega cilja so skušali odstraniti celotno politično, intelektualno in cerkveno opozicijo.

Poteptani pravni standardi

Dejansko s pravnimi standardi, ki veljajo v demokratičnem svetu, Kočevski proces ni imel nič skupnega. Odgovorni revolucionarji niso upoštevali kazenskoprocesnih načel pravnih držav. Vrhovno sodišče se sicer med drugim sklicuje na Nürnberške procese, vendar ne upošteva, da so na teh obtoženci imeli popolnoma drugačne možnosti obrambe kot na Kočevskem procesu, na katerem je sodišče upoštevalo samo obremenilne priče in dokaze. Obtoženci so dobili obtožnico prepozno, da bi se lahko pripraviti na obrambo, in njihovi zagovorniki svojih nalog sploh niso opravljali. Opravičevali so se celo za to, da zagovarjajo ljudi, ki mislijo drugače, in dali s tem vedeti, da ne stojijo za njimi. Že to, da sta bila Martin Briški in Branko Premrou zasliševalca zapornikov v Kočevju in Ribnici in sta vodila preiskavo v primerih, ki so bili tesno povezani s točkami v obtožnici, Boris Kocjančič pa je bil preiskovalni sodnik na področnem vojaškem sodišču v Ribnici, diametralno nasprotuje načelom pravne države. Iz pričevanj preživelih je razvidno, da so bili zajeti (seveda vsi) zaradi slabe prehrane in neprimernih prostorov na koncu svojih moči, da so nekateri nevarno zboleli. Protokoli zaslišanj kažejo, da so pričevanja obtoženih delno protislovna, spremenjena. Očitno je, da so nekateri skušali pod pritiskom reševati svoje življenje. Seveda pa so bile obsodbe že v naprej določene.

Dejansko s pravnimi standardi, ki veljajo v demokratičnem svetu, Kočevski proces ni imel nič skupnega.

Vrhovno sodišče bi lahko zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti z argumentom, da sodišča lahko presojajo samo sodbe tistih sodišč, ki so bila ustanovljene po zakonih, kar izredno vojaško sodišče seveda ni bilo. Vrhovno sodišče pa je prav nasprotno sodišče v Kočevju priznalo kot zakonito in potrdilo sodbe iz leta 1943. Vsaj do sporazuma Tito-Šubašić 16. junija 1944 je bila edina zakonita vlada kraljeva vlada v begunstvu, ki je bivala v Londonu. Priznali so jo vsi zavezniki, tudi Sovjetska zveza.

Kočevsko sodišče je bilo brez pravne podlage

Pravnik Dieter Blumenwitz, ki je napisal mednarodnopravno študijo o medvojni Sloveniji, ki jo je vrhovno sodišče sploh ignoriralo, je napisal, da po nauku o treh elementih država propade samo, če stalno izgubi enega od treh elementov državnosti: prebivalstvo, ozemlje in državljansko oblast – in če ne obstaja nobena možnost, da jih ponovno pridobi (Blumenwitz, Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946), Celovec 2005, 52-54). Po mednarodnem pravu Kraljevina Jugoslavija torej z zasedbo leta 1941 ni propadla. Še naprej je veljala njena kazenska in civilna zakonodaja. Na podlagi jugoslovanske ustave (1931) pa je imel kralj pravico razglasiti izredno stanje, po katerem je »za kraljestvo sprejemal vse nujne ukrepe, ne glede na pravne in ustavne omejitve.«(Blumenwitz, 67). Kočevsko sodišče, ki je sodilo pred nastankom nove države, je bilo torej brez vsake pravne podlage. 

Vztrajati!

Dr. Tamara Griesser Pečar še zdaleč ni edina strokovnjakinja, ki je opozorila na spornost odločitve vrhovnega sodišča, ki ji zdaj pritrjuje še ustavno sodišče. Prav to zgodbo je pravnik dr. Jernej Letnar Černič že avgusta 2016 v pogovoru za Družinino prilogo Slovenski čas uporabil za ponazoritev tega, da je še danes težko v polni meri zaupati sodiščem v nekdanjih komunističnih državah, zaradi česar je pri razgradnji in preseganju posledic totalitarne preteklosti treba iskati mednarodne poti.

Leta 2017 smo zato v Družininem komentarju izrazili upanje, da bo Kočevski proces prišel pred ustavno sodišče in tam padel. To upanje se je zdaj izjalovilo, zato ponavljamo drugi del takrat izraženega upanja: če Kočevski proces ne pade pred slovenskim ustavnim sodiščem, naj pride pred Evropsko sodišče za človekove pravice. Ali bo pobudnica še imela čas in pogum, da to stori? Naj vztraja!