OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Logarska dolina.

Višinska razlika: približno 1.100 metrov.

Dolžina vzpona: 3.30 ure.

Kratek opis poti: Od parkirišča na koncu asfaltne ceste v Logarski dolini se mimo slapu Rinka povzpnemo do Frischaufovega doma na Okrešlju. Od tam nadaljujemo ob hudourniški strugi do zgornjega konca krnice Okrešelj. Ko nam pot zapre skalovje, se povzpnemo v dolino Mrzlega dola in od tam čez skale na Savinjsko sedlo. Tam se pot položi in potegne na bližnje Jezersko sedlo, od koder se v dobrih petnajstih minutah povzpnemo na Ledinski vrh. Na poti ni posebej težkih mest, je pa ponekod (pri hoji po brveh in lesenih stopnicah, pri vzponu čez skalovje pod Savinjskim sedlom, na vrhu ...) potrebna nekoliko večja previdnost. Seveda pa pot ni ravno primerna za družinski izlet z majhnimi otroki in z rokami v žepih, saj hodimo po visokogorju.

Zemljevid: Kamniško-Savinjske Alpe, 1 : 50.000.

Informacije: Več podatkov o znamenitostih in turistični ponudbi v Logarski dolini je na voljo na spletni strani www.logarska-dolina.si

Nedeljska maša V župnijski cerkvi sv. Lovrenca v Lučah je maša vsako nedeljo ob 8. uri

Ledinski vrh, ki leži v zavetju severnih sten Skute in Rink, spada med manj znane vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Čeprav je le nekaj deset metrov višji od bližnjega Jezerskega sedla, pa gre za čisto pravo goro z ozkim vrhom, strmimi pobočji, vpisno knjigo in žigom ter lepim razgledom. Vzpon iz Logarske doline je primeren za začetno nabiranje visokogorskih izkušenj, saj ob poti ni zelo težkih mest, kljub temu pa to ni lagoden sprehod, kakršnih smo vajeni iz sredogorja. Pot je slikovita, ob njej se vrstijo naravne lepote in lepi razgledi.



Poleti je parkirišče na koncu ceste v Logarski dolini pogosto že navsezgodaj polno vozil. Planinci, ki se jim bodo šele čez uro ali dve pridružili izletniki, hitijo po široki poti proti slapu Rinka. Ko se čez četrt ure drevje razmakne, se pokaže skalovje, prek katerega pada ozek, 90 metrov visok curek vode. Ta se spodaj razlije po skalah, deloma pa razprši po zraku, da še daleč stran čutimo na obrazu rahel piš.

Na drugi strani potočka se začenja prava planinska pot. Ta zavijuga navkreber do skalovja in lesenih stopnic, ki nas popeljejo nad slap. Zdaj smo v grapi, po kateri se vzpenja dokaj strma, s skalami in kamenjem pokrita steza, ob kateri šumi potok. Ko se nam z desne pridruži pastirska pot, za katero pa piše, da je zaprta, prispemo do izvira Savinje. Ledeno mrzla voda priteka izpod skale in se zliva čez pot. Nekateri z njo napolnijo steklenice, drugi jo zajamejo v dlani in si osvežijo razgret obraz. Nad izvirom še nekaj minut »grizemo« kolena, potem se pot položi in skrije med mogočna drevesa, ki rastejo prek skal.

Po uri hoje prispemo do Frischaufovega doma na Okrešlju (1396 m), ki se imenuje po Johannesu Frischaufu (1837–1924) – občudovalcu in raziskovalcu Kamniško-Savinjskih Alp. Pot proti Savinjskemu sedlu zavije ob domu skozi drevje, prečka večjo jaso in se spusti v hudourniško strugo. Ob njej nadaljujemo do odcepa proti Turskemu žlebu (tam blizu je balvan s spominskimi ploščami žrtev gora), za katerim se začne pot strmeje vzpenjati med grmičevjem in travo. Ko se nam približa skalovje Mrzle gore, prestopimo na levo stran grape. Pobočje, po katerem hodimo, sprva prekrivajo ruševje in posamezni macesni, ki pa se kmalu umaknajo planinskim tratam.

Čez Kamniško sedlo prileti helikopter, zakroži nad Okrešljem in se nad nami napoti proti ostenju Štajerske Rinke. Tam se z nosom skoraj dotakne skal, obmiruje, se odmakne, poleti stran in se v širokem krogu vrne. Ko se to nekajkrat ponovi, se še bolj približa skalam. Hrumenje rotorja še močneje odmeva od sten, iz helikopterja pa se po vrvi spusti oranžno oblečena postava. Z nogami se odriva od stene, dokler ne prispe do skalnate police, kjer komajda razločimo nekaj rdeče-modrega ...

Ko helikopter odleti, se iz ostenja znova zaslišijo klici: »Varujem!« Mi pa pod skalovjem, ki nam zapira pot, prečkamo snežni jezik in se čez manjši prag povzpnemo v dolino Mrzlega dola. Tu sta odcepa proti Mrzli gori in Križu, mi pa nadaljujemo po gruščnatem svetu mimo snežnega »jezera« do zgornjega konca doline. Prek skal, ki jih deloma zakriva ruševje, se povzpnemo do lesene kočice in nad njo skozi kratek skalnat žleb na Savinjsko sedlo, kjer teče stara deželna meja med Koroško in Štajersko.

Pot se položi in po avstrijski strani meje po gruščnatem pobočju potegne proti Jezerskemu sedlu. Z njega navzdol pelje pot proti Kranjski koči na Ledinah, mi pa gremo v desno proti Veliki Babi. Najprej se malce vzpnemo in potem spustimo na sedelce pod Ledinskim vrhom. Tam zavijemo strmo navkreber in se v nekaj minutah povzpnemo na vrh.