Ne bom. Nočem. Ne maram. Ne bom kufka jedu. Takole se je sredi vojne, druge svetovne, kujal mali Mišo, po krstnem listu uradno Oton.

Namáž ga! je ukazal sicer prikupen in lepo vzgojeni deček. Namazanega z maslom je zmazal takoj; malo tudi po bradi in še okoli ušes.

To je zame zgolj spomin; tisti časi pa prijetni in prijazni niso bili. A ko jih je bilo končno le konec, je vaški glažkar primerno okajèn zadovoljno prepeval: Smo zdravi veseli vojskó preživeli.

Res smo jo. Mnogi; mnoooogi pa ne! Čez mnogo let se je zgodilo v šoli, da sta reditelja po malici odnesla nazaj v šolsko kuhinjo pladenj čez in čez popackan z marmelado.

Časi, pravimo, taki so časi.

Oh, zakvá (zakaj) sem jest prjeu za grablje?

Kadar je vsega dovolj in preveč, se lahko s putrom po zidu maže. Tako so pravili očanci, kakršnih danes tu okoli ni več. Že v sveti knjigi piše, da je »čas vojne in čas miru« in v tem slogu dalje, kdo...