Vsi bomo enkrat stari – če nam bo to dano. Pa vendar se danes povsod propagira le mladost, celo osemdesetletniki se na družbenih omrežjih ponašajo s tem, »kako mladi so videti«. Nihče noče biti več star.

Če danes rečeš star, starostnik, staranje, to ljudje razumejo kot žaljivko. Povojna generacija, ki se zdaj stara in upokojuje, ne sprejema starosti in težnja je, da bi to besedo kar izbrisali. Že kitajski filozof Konfucij in najbolj znan sodobni lingvist Noam Chomsky pa sta zapisala, da – kadar je v jeziku katera od besed prepovedana ali ljudem odvratna, ni tega kriva beseda, ampak se v družbi dogaja nekaj nevarnega; na področju te besede je družba bolna. Jezik s svojimi besedami pokriva ves spekter življenja in sožitja. Če so temeljne besede o človeku, kot je starost ali mladost, pometene pod preprogo, tabu, sramotne, je na tem področju nekaj zelo narobe.

Današnja kultura pri staranju človeka ni pozorna na stvarnost, kakršna je, ampak na svoj konstrukt o starosti. Potrošništvo dela z okoljem in z ljudmi, človek pa sam s seboj tako, kot da mu je vse na razpolago – to se najbolje vidi v jeziku, najusodneje pa na okolju in v sožitju družine, službe, družbe. Ljudje so od nekdaj lagali drugim in sami sebi, filozof Hegel pred dvesto leti pa je napovedal sistematično posiljevanje stvarne danosti z idejami in miselnimi konstrukti. Profesor Anton Trstenjak je rad povedal anekdoto, ko je Heglu neki slušatelj dejal: »Gospod profesor, to, kar razlagate, je čudovito, a dejstva so drugačna.« Hegel mu je odgovoril: »Tem slabše za dejstva!« Ta miselnost je v 20. stoletju obnorela politiko in družbo, posledice so bile nacizem, fašizem, komunizem …, s potrošništvom pa je obnorela vse nas.

Eno od dejstev, ki ga danes posiljujemo, je starost; pred tem so delali nasilje nad začetkom življenja – naš največji antropolog Trstenjak je dejal: »En konec življenja je vedno pometen pod preprogo.« Janzenistično obdobje je tja pometalo spolnost, nosečnost, porod, otroke je »prinesla štorklja«. Davek je bil množično umiranje dojenčkov in porodnic. Po spolni revoluciji je začetek življenja popolnoma razgaljen, še na reklamah za zobno pasto, tabu pa sta postala starost in umiranje. In davek za to je spet težek.

 Starost je torej po eni strani tabu, po drugi strani pa o njej velikokrat poslušamo v presežnikih. Ali je starost lepa, in če – v čem?

Beseda lep je eden od ameriških pridevnikov za prestiž; podobno kot mlad, bogat, uspešen. A če v reklamah še tako govorijo, kako smo starci lepi, to ne pije vode. Lep je mlad človek – tako kot so rože lepe takrat, ko cveto, ne pa, ko venejo. Naguban in blag obraz starke je seveda prav tako lep, vendar v njem lepota sije od znotraj, po zunanjosti pa je bila ta ženska pri dvajsetih lepša.

Lepota starosti je v tem, da ji pogledam v oči in vidim, kaj je v njej res vredno, recimo pri mojih sedeminsedemdesetih letih. Erikson, klasik med razvojnimi psihologi, je videl, da ima vsako obdobje življenja svojo bistveno nalogo. Če se dojenčku v prvem letu življenja ne razvije (pra)zaupanje, se tudi pozneje ne – oziroma je to zelo težko popraviti. V tretjem življenjskem obdobju, po upokojitvi, pa je nova človeška zmožnost integriteta, zrelost, modrost. Človek mora v starosti dozoreti sam v sebi. V lepo celoto mora povezati vse, kar zna in je doživel, vse, kar se z njim dogaja zdaj, in vse zaupanje v prihodnost. Gradnik v pesmi moli: »Ko odpadem, naj odpadem zrel.« Vse telesne in duševne zmožnosti v starosti pešajo, duhovna trdnost pa se lahko razvija naprej. Tako kot je v puberteti čas za spolno zrelost, je v starosti čas za bivanjsko-duhovno zrelost. Ko star človek duhovno zori, je sproščen in veder v sebi, za druge pa zgled, da je življenje smiselno v celoti.

Če se to ne zgodi, pravi Erikson, pa se zgodi nujno nasprotje temu – gnus: človek smrdi sam sebi in drugim. V tem primeru si pred staranjem zatiskamo oči. Če stari ljudje v starosti ne vidimo smisla, ta odpor prevzemata mlajši dve generaciji. V današnji potrošniški družbi se širi ta družbeni odpor do starosti – staromrzništvo (ageizem). Ko ljudje mojih let trdijo, da »imajo vse pod kontrolo«, je to otročja naivnost, ki preprečuje starostno zorenje.

Mlada in srednja generacija lahko cenita starost samo toliko, kolikor doživljata, da jo cenimo stari sami. Če mi bežimo pred starostjo, bodo drugi bežali pred nami. Le stari ljudje, ki so modri in zreli, druge navdušujejo nad starostjo.

To je kot skušnjava …

Težnja po večni mladosti, lepoti, moči je od nekdaj v človeku. V preteklosti so tej skušnjavi lahko podlegali le cesarji in mogočniki, ki so imeli desetine služabnikov in so se formalno ali z dejanji imeli za boga. V udobju potrošništva vsi živimo kot cesarji, v povprečju še udobneje od njih. Upokojenska generacija je gmotno najbolje preskrbljena in trg streže njeni skušnjavi po »večni mladosti« z nešteto izdelki.

Vrhunski psihiater Horst-Eberhard Richter je bil kot študent medicine v nacistični vojski. Po prihodu iz ujetništva ga je ta skupna in osebna zmota tako žrla, da je najprej doktoriral iz filozofskih spoznanj o človeških zmotah, nato pa vse življenje kot zdravnik pomagal ljudem reševati duševne težave. Ugotovil je, da je glavna zmota, ki povzroča današnjo patologijo, »kompleks, da smo bog« (Gotteskomplex). Ta danes velja tudi za starost – ta stari smo »bogovi«: preskrbljeni s premoženjem bi hoteli, da je vse po naše – v družini, družbi ...

Kakovostna starost pa ni tekmovanje z mladostjo in tudi ni enačenje s srednjimi leti. Nobena generacija ni tekmica drugi – nobena nima zadnje besede v razvoju. Razvoj se dogaja le, če smo komplementarna celota. Če človek v srednjih letih ne sprejema nalog dela, rojevanja, ustvarjalnosti, intimnosti v prijateljstvu in družini, propada. Če stari ljudje ne maramo svojih nalog, nismo modri. Vodilni raziskovalki starostne modrosti ugotavljata, da doseže starostno zrelost zelo majhen odstotek ljudi – ko pa poslušamo reklame, predavanja ali pridige, se zdi ravno obratno. Mlada in srednja generacija lahko cenita starost samo toliko, kolikor doživljata, da jo cenimo stari sami. Če mi bežimo pred starostjo, bodo drugi bežali pred nami. Le stari ljudje, ki so modri in zreli, druge navdušujejo nad starostjo.

V čem star človek dozori?

Dve stvari lahko v njem zorita, obe sta dragoceni. Prva je notranji mir – sprejemanje sveta in sebe, ravnovesje v sebi. Tak star človek je zanimiv tudi za mladostnika – ker oba iščeta človeško identiteto. Zanimiv je tudi za srednjo generacijo, še posebej v obdobju klimakterija, ko se življenje nagne čez poldan, človeku pa se zdi, da ni dosegel še skoraj nič. Če je nam starim naša uvela koža prav, mladostnik in srednjeletnik doživljata, da je življenje smiselno v celoti. Zrel star človek ne presoja mlajših, se ne vtika vanje, ampak je na razpolago z razdalje; ničesar ne vsiljuje, daje nevidno, kar more. Mlajše generacije gredo k njemu iskat zaupanje, da je mogoče v življenju vsa protislovja spraviti skupaj.

Druga stvar, ki dozori v starosti, je možnost za lepo sožitje. Ljudje smo od vedno, zlasti pa v tem individualističnem svetu, usmerjeni v mehurčke – važen nam je lastni jaz, okrog katerega se vrtimo. Življenje pa ni mehurček, ampak elipsa. Elipsa ima dve enakovredni središči – v najinem pogovoru vas in mene. Med njima se v napetostnem polju dogaja privlačnost, odbojnost, ustvarjalnost, dialog, razvoj. Torej glagol – dogaja se, pogovarjava se …, ne pa samostalnik jaz. V mehurčku ni ustvarjalnosti, le ponavljanje. Človek je po svojem bistvu socialno bitje; raziskave kažejo, da so človeški možgani socialni. Torej – če človek v starosti celostno zori, dobiva čut za dialog, poslušanje, pripovedovanje, opazovanje, molčanje – ko je bolje biti tiho, nagovarjanje drugega po imenu. Posledica tega je lepo sožitje.

Pogovor lahko v celoti preberete v novi številki revije Božje okolje.