Človek je poklican, da povzdigne stvarjenje petih dni v ljubezen, ki mu je bila posredovana šesti dan. FOTO: Tatjana Splichal



Bog je ustvaril človeka kot zadnje med svojimi ustvarjenimi bitji, kot krono šestih dni stvarjenja. Ko nam Sveto pismo pravi, da je Bog vzel zemeljski prah, nam hoče nakazati, da v človeku živi vse tisto, kar je ustvarjeno v predhodnih petih dneh. Gospod je vzel prah do takrat ustvarjenega in vanj vdihnil svojega Duha. Človek na nek način nosi v sebi celotno stvarstvo. Prah je, a hkrati Dih. Poklican, da povzdigne stvarjenje petih dni v ljubezen, ki mu je bila posredovana šesti dan. Poklican, da v odnos z Njim, ki mu je dal življenje v ljubezni Svetega Duha, prinaša življenje vsega sveta.

Toda človek mu ne sledi. Njegov pogled zdrkne s Stvarnikovega obličja in se zagleda v stvari. Hoče jih zase. Postanejo smerokazi njegovih poti. Greh ga tako razkroji, da ne uspe več videti svoje resnice, niti je ljubiti, ne po njej hrepeneti. Vedno bolj sega po iluzijah »zlatega prahu«. In kaj ugotovi? »Enak sem prahu in pepelu« (Job 30,19). Iz obzorja mu uide smisel. Nosnice pa zapolni vonj po niču. »Kar po naključju smo se rodili, pozneje bomo, kakor da nas nikoli ne bi bilo, zakaj sapa v naših nosnicah je dim, misel le iskra, ki jo ukreše utrip našega srca. Ko bo ta ugasnila, bo telo ugasnilo v pepel, duh pa se bo razblinil kakor rahel zrak« (Mdr 2,2-3).

Človek potrebuje odrešenje, da bi mogel živeti. Zato mu pepelnična sreda kliče: Spreobrni se in veruj evangeliju. Da boš spet odkril pomen prahu. Svojo vrednost in poklic. Predvsem pa Njega, v katerem si po krstu že umrl in vstal. Tvoje življenje je namreč »skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3). Molitev, miloščina in post te bodo učili misliti, ljubiti in hrepeneti na Njegov način. In odgovoriti na Očetov klic. V tem je odrešenje.
_ _ _

*Avtor prispevka je mag. Gregor Celestina, spiritual bogoslovnega semenišča.*