Dela ukrajinskega pesnika, pisatelja in slikarja Tarasa Ševčenka (1814–1861) so Slovenci lahko brali že v začetku 20. stoletja. Za prevod je poskrbel duhovnik Josip Abram, ki je prevajal njegove in druge ukrajinske pesmi, temu narodu je posvetil svoje pesmi in Slovencem razkrival ukrajinsko zgodovino.

Ševčenkova poezija v e-knjigi

Ševčenkova prva pesniška zbirka Kobzar je izšla leta 1840, v slovenščini pa leta 1907. Prevodu je Abram dodal predgovor, zemljevid Ukrajine, zgodovinski pregled Ukrajine ter Ševčenkov življenjepis in seznam njegovih del. Točno 100 let pozneje je faksimile z dodanimi fotografijami Abrama, Ševčenka in Štanjela ter s Ševčenkovimi ilustracijami v sodelovanju z Društvom Ukrajincev in Rusinov – Karpati izdala založba Družina. Zdaj, prav v času, ko se Ukrajina znova bojuje za svobodo, je založba Družina pripravila e-knjigo.

E-knjigo Tarasa Ševčenka Kobzar lahko berete TUKAJ.

Spremno besedo sta napisala profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani Vladimir Osolnik in takratni glavni in odgovorni urednik založbe Družina Janez Gril. Izdajo je uredil predsednik Kulturnega društva Ljubljana – Kijev Andrija Hevka.

Taras Ševčenko – Kobzar 

Kobzar pomeni ljudskega pevca, ki potuje in igra kobzar ('lutnjo'). V svojih pesmih opeva slavne kozaške boje in druge ukrajinske junake. Ševčenko je svojo prvo pesniško zbirko poimenoval Kobzar in to je postal njegov vzdevek, sam pa simbol boja ukrajinskega naroda proti tuji nadvladi (zaradi uporabe ukrajinščine je bil izgnan), kar je po besedah Andrije Hevka še zdaj: »Taras Ševčenko je simbol upora in oče ukrajinskega naroda. Skoraj vsaka hiša v Ukrajini ima po en izvod znamenitega Kobzarja.« S tem izrazom se poimenuje tudi ves Ševčenkov pesniški opus.

Več o tiskani knjigi Tarasa Ševčenka Kobzar pa TUKAJ.

V času Ševčenkovega življenja sta izšli še dve pesniški zbirki, v katerih so bile pesmi iz Kobzarja in tudi druge, med njimi pesem Hajdamaki, ki jo je Abram prinesel tudi v naš prostor. O Ševčenkovi poeziji je v uvodu Kobzarja zapisal: »Ševčenkove pesmi so večinoma lirične vsebine in tudi cela vrsta epičnih njegovih stvorov je tako prepletena in okrašena z liričnimi izlivi in refleksijami, da čutimo v njih ne toliko pripovedovanje, ampak le boj, pesnikovo nežno srce! In največji, najobsežnejši pesnikov umotvor, Hajdamaki, je deloma epičen, deloma pa liričen in dramatičen. Vodivne misli v Ševčenkovih pesmih se dado lepo nabrati v krasno celoto.« Med temi so v ospredju krščanska misel, svoboda, ljubezen in domovina.

Ko ponese z Ukrajine 

daleč v sinje morje

kri sovražno … v istem hipu

polje in pogorje –

vse ostavim, ter se dvignem

do Boga v nebesa,

zahvalit Ga …

(Oporoka)

A tu in tam se mi dogaja,

da tudi solz mi nedostaja,

da smrti prosil bi Boga –

toda Ukrajina ta,

Dniper kruto-bregoviti

in ti, druže-brate,

ne pustite mi Bogi

smrti poprositi! 

(Kozačkovskemu)

Taras Ševčenko, avtoportret.

Krekovo in Abramovo navdušenje nad ukrajinsko kulturo 

Josip Abram je v slovenščino prevajal ukrajinske pesmi in jih vključeval v svoja dela, npr. v zgodovinsko ljudsko dramo Umeščenje Valuka. Leta 1905 je v katoliškem mesečniku Dom in svet, v kateri so lahko bralci našli ukrajinske ljudske balade, dela Tarasa Ševčenka in predstavitev književnosti, objavil obsežen članek o ukrajinski zgodovini. Pri prevajanju iz ukrajinščine je sodeloval s Francem Grivcem, Francem Štinglom, Leopoldom Leonardom in Petrom Miklavcem. Za ukrajinščino ga je med študijem bogoslovja v Gorici navdušil Janez Evangelist Krek, ki mu je podaril ukrajinsko pesmarico, in prav njemu je Abram posvetil prevod Kobzarja. Poleg tega pa je iz ukrajinskega boja proti zatiralcem videl podobnost z bojem Slovencev. S sošolcema na goriškem bogoslovju Antonom Brecljem in Cirilom Vugo je v Štanjelu ustanovil »kazaško pobratimstvo« Zaporoška seč, katerega člani so se navduševali nad boji kozakov in si nadeli kazaška imena: Abram se je imenoval Bajda, Brecelj Bohdan, Vuga Salop, Krek, ki se jim je pridružil, pa Ostap.

Donacija za Ukrajino TUKAJ.

Ob 100. obletnici Ševčenkovega rojstva so v Ukrajini izdali njegova zbrana dela in prevode njegovih spisov v tujih jezikih, tudi del Abramovih prevodov v slovenščino. Ob tem so o Abramu zapisali: »Če bi hoteli imenovati tujca, ki je bil največji ljubitelj Ševčenkovih del in največji prijatelj ukrajinskega naroda, bi morali po pravici imenovati Josipa Abrama, kajti zdi se nam, da se ni nihče od tujcev s tako pobožnostjo poglabljal v tvorbo ukrajinskega pesnika, kakor ta slovenski katoliški duhovnik.« Leta 1981 je v Kijevu izšla razprava o Abramu z naslovom Po sledeh slovenskega Ševčenka.

Duhovnik Josip Abram, prevajalec.

Slovensko-ukrajinski kulturni stiki

Pod okriljem »hčere Slave« so se slovanski narodi kulturno povezovali. Močne vezi so slovenski intelektualci stkali tudi z Ukrajinci, še posebej od konca 18. stoletja, ko sta Galicija in Bukovina prešli pod oblast avstrijske monarhije in se tako osvobodili oblasti poljskih banov. V teh delih je postala ukrajinščina uradni učni jezik, življenje v skupni državi je spodbudilo potovanja v nove dežele. Nove razmere so Ukrajincem omogočile študij na Dunaju, kjer so srečali slovenske študente in organizirali ševčenkovska praznovanja, ki se jih je udeleževal tudi Janez Evangelist Krek in na njih govoril v ukrajinščini. Prav tako so Slovenci zahajali v Ukrajino in izmenjevali znanje. Npr. Matija Čop je poučeval na gimnaziji in univerzi v Lvovu in o ukrajinski kulturi, tudi o Ševčenku, poročal Francetu Prešernu. Prav gotovo mu je bilo njegovo pesništvo blizu, saj oba povezuje narodna, ljubezenska in bivanjska tematika, ki jo najdemo v Krstu pri Savici in Kobzarju.

Podobnosti med jezikoma so raziskovali Jernej Kopitar, Stanko Vraz in Fran Miklošič ter pozneje Josip Abram, France Vurnik, France Bezlaj, Franc Jakopin, Janez Zor idr. Miklošič je s Primerjalno slovnico slovanskih jezikov osnoval ukrajinske učbenike. Univerza v Odesi mu je podelila častni doktorat, njegovo ime je med Ukrajinci še zdaj cenjeno. Leta 1993 je v Kijevu izšla knjiga, v kateri so objavljena pisma ukrajinskih slavistov z Miklošičem. Veliko ukrajinskega ljudskega gradiva je zbral Emil Korytko, ki je več let živel v pregnanstvu v Ljubljani in se družil s slovenskimi intelektualci.

Spomenik Tarasa Ševčenka je na Grajžarjevi domačiji v Štanjelu. FOTO: Wikipedija

Na ukrajinska tla je stopil tudi Anton Aškerc in o tem pisal v Ljubljanskem zvonu, Ukrajini pa je posvetil pesmi Ukrajinska stepa, Teče Dneper in Ukrajinska balada. Na njegovo pesništvo so vplivali ukrajinska kultura in Ševčenkova poezija. Zanje je navdušil Dragotina Ketteja, Josipa Murna in Otona Župančiča, ki je v pesnitvi Duma po Ševčenkovem zgledu povezal razvoj sveta in idilično preteklost z osebno izpovedjo.

Prav tako, kot so Slovenci našli navdih v ukrajinski kulturi, je tudi slovenska misel našla pot v ukrajinsko okolje. Južnoslovanske jezike so raziskovali V. Lirničenko, M. Goldberg, M. Guc, O. Mikitenko idr. Ukrajinski pisatelj in pesnik Dmitro Pavličko je v ukrajinščino prevajal slovensko literaturo, med njimi tudi Prešernov Sonetni venec. Goriški bogoslovci so si dopisovali z ukrajinskimi v Lvovu in jim pošiljali Mohorjeve knjige, kar je spodbudilo prevajanje slovenskih del v ukrajinščino, npr. Iljko Kuziv je prevajal dela Ksaverja Meška in Josipa Stritarja.

Spominska plošča na rojstni hiši Josipa Abrama.

Ukrajinci v Sloveniji

Vse od časa Marije Terezije in Avstro-Ogrske so prihajali Ukrajinci v slovenske dežele in si tu ustvarili dom. Uradno je po besedah Hevka v Sloveniji skoraj 3000 Ukrajincev, tem je treba prišteti še veliko tistih, ki so se poročili s Slovenci, Ukrajince iz nekdanje Jugoslavije in Ukrajince, ki so prišli v Slovenijo v zadnjih 200 letih skupnega življenja v avstrijski monarhiji in so se asimilirali v slovensko okolje. Zdaj se združujejo v Kulturnem društvu Ljubljana – Kijev, njihova stična točka pa je Abramova rojstna hiša, Grajžarjeva domačija v Štanjelu, na kateri sta kipa Josipa Abrama in Tarasa Ševčenka. Zanjo skrbita lastnika Vlasta in Vojko Markočič. Štanjel je tako postal romarski kraj za vse zavedne Ukrajince, živeče v Sloveniji, in Slovence z ukrajinskimi koreninami.

Ukrajina je bila med prvimi državami, ki so priznale Slovenijo. To se je zgodilo 12. decembra 1991. Slovenščina se poučuje na Narodni univerzi Tarasa Ševčenka v Kijevu (lektorica Andreja Kalc) in na Narodni univerzi Ivana Franka v Lvovu (lektor Primož Lubej). Študenti spoznavajo slovenski jezik, kulturo in književnost. Študija ukrajinščine v Sloveniji ni. Še vedno je živo medsebojno prevajanje.