Laži splava
Laži splava
Peti Nikodemov večer v Ljujbljani je postregel s predavanjem Splav – kaj pa potem? O posledicah splava je spregovorila Bernardette Goulding z Irske.
Bernardette je predavanje začela s svojo osebno zgodbo. Odrasla je v veliki družini (bilo je kar 17 otrok!), vzgajali so ji strogi in globoko verni starši. Pri devetnajstih letih je pobegnila v Anglijo. Našla je dobro plačano službo. Ker je tam starši niso več mogli nadzirati, je počela marsikaj, česar prej ni smela: eksperimentirala je z alkoholom in postala spolno dejavna. Kmalu je zanosila. Nosečnosti se ni razveselila, saj ni bila v trajnem razmerju, poleg tega pa ni hotela razočarati staršev. Bala se je tudi za svojo poklicno prihodnost. Nekoč je na ulici omedlela in se znašla v bolnišnici. Tam je izrazila svoje skrbi in nezadovoljstvo zaradi nosečnosti. V afektu je rekla, da bi se raje ubila, kot imela otroka, čeprav tega nikoli ne bi zares storila. Zdravstveno osebje ji je zagotovilo, da lahko njeno stisko rešijo. Povedali so ji, da v njej pravzaprav ni otrok, pač pa le skupek celic in da bo po splavu vse tako, kot je bilo nekoč.
Prvi vtisi po splavu so to potrjevali – čutila je olajšanje, saj je bil problem odstranjen. A že tisti dan, ko je zapustila bolnišnico, se je njeno doživljanje izrazito spremenilo: čutila je močan sram, začele so se nočne more, njena samopodoba se je vse slabšala, doživljala je panične napade … Bila je presenečena, saj ji možnosti takšnih posledic pred splavom nihče ni niti omenil. Nihče ji tudi ni povedal, da se bo ves čas spraševala, kakšen bi bil ta otrok. Eden od razlogov za splav je bila tudi poklicna pot – materinstvo naj bi ji namreč (vsaj kratkoročno) onemogočilo opravljanje službe. Po splavu pa se je zavedala, da je zaradi službe vzela življenje otroku in tako z delom ni več mogla nadaljevati. Cilj, do katerega je zaradi splava torej prišla, je zanjo postal ničvreden.
Bernardette je svojo izkušnjo zamolčala in žalovala v samoti. Za splav je čez nekaj let povedala moškemu, ki jo je zaprosil za roko. Čeprav je njeno preteklost sprejel, Bernardette ugotavlja, da je prav ta boleča izkušnja zelo škodovala njenemu zakonu. Kasneje se je ena od njenih hčerk rodila bolna in kmalu umrla. To je razumela kot božjo kazen za splav. Z Bogom je začela barantati: odločila se je, da bo pomagala v župniji in si tako »kupila« lepše življenje. Kljub temu pa je čutila, da ni vredna, da deluje znotraj Cerkve. Bila je prepričana, da bi jo, če bi izvedeli za njeno preteklost, izključili iz občestva. Nekoč je vendarle zbrala pogum in prijateljici redovnici zaupala svojo zgodbo. Njen ljubezniv odziv jo je pripeljal do spovedi, ki je v njeno življenje prinesla ogromno spremembo.
Bernardette je kasneje spoznala in se usposobila za vodenje programa Rahelin vinograd, ki je namenjen vsem, ki trpijo zaradi splava. Ta program obsega vikend duhovnih vaj, na katerem udeleženci prek posebej izbrane božje besede in simbolnih dejanj stisko prepustijo Bogu in spoznajo, da je božja milost večja od še tako velikega greha. Na vikendu opravijo tudi spominsko slovesnost za svojimi splavljenimi otroki, saj je eden od razlogov za še intenzivnejši postabortivni sindrom gotovo dejstvo, da po splavu žalovanje ni družbeno sprejemljivo. Tako za splavljene otroke ni pogreba in drugih priložnosti, ko bi materi kdo stal bo strani in ji pomagal žalovati.
Bernardette trdi, da so jo zaslepile laži o splavu, zato je pred leti pustila službo in se v celoti posvetila programu Rahelin vinograd in pričevanjem o pogosto zamolčanih oz. prikritih posledicah splava. Program Rahelin vinograd po njenih izkušnjah veliki večini udeležencev (seveda so med njimi tudi moški, ki prav tako zelo trpijo zaradi splava) prinese občutno spremembo in olajšanje. Ni pa nujno, da odvzame vse njihove stiske. Tako npr. spoved odvzame greh, ne razreši pa razdejanja, ki ga je greh povzročil. Zato je pomembno, da pomoč poiščemo tudi drugod (v Sloveniji se s pomočjo tistim, ki trpijo zaradi splava, ukvarjajo v zavodu Živ!m, centru Sara, centru Chiara …).
Program Rahelin vinograd se bo v prihodnjih mesecih začel izvajati tudi v Sloveniji, in sicer bo duhovni spremljevalec, ki igra v programu zelo pomembno vlogo, p. Tomaž Mikuš, ki je gostjo z Irske tudi povabil na Nikodemove večere.
Na temo splava je pri Založbi Družina izšla knjiga Novo upanje po splavu.
Foto: Tone Česen