Kot sem obljubil, bom tokrat spregovoril o latinščini kot viru muk za slovenskega dijaka. Avstrijski in s tem slovenski gimnazijec je vse do prve svetovne vojne ob latinščini v osmih gimnazijskih letih v povprečju prebil nekaj več kot šest ur tedensko, ob grščini tri ure in pol, pri vseh ostalih predmetih pa manj. Niti didaktične metode in izbor k pouku pripuščenih piscev, ki je bil omejen na kakšen ducat najbolj klasičnih avtorjev, niso bili pretirano navdihujoči. Zato je morda razumljivo, da je po prvi svetovni vojni ob vseh političnih pretresih zavladala kar izrazita želja po temeljiti spremembi šolske politike, povezana z negodovanjem zaradi prevlade tako imenovane klasične gimnazije. Po drugi strani je bil poklic klasičnega filologa poleg duhovniškega tisti, ki je slovenskim kmečkim sinovom še najbolj omogočal vzpon po družbeni lestvici. Kot zgleda takšne »zgodbe o uspehu« lahko navedemo Josipa Stritarja ali Matijo Valjavca.

Latinščina v kulturnem boju

Za...