Turistična agencija Trud je v letošnji program aktivnih počitnic uvrstila tudi otok Lastovo. Najbolj oddaljen v Jadranskem morju, saj je do njega iz Splita 3 ure in pol vožnje s katamaranom s postankoma na Hvaru in Korčuli, s trajektom pa kar 5 ur in pol. Peljali smo se z obema morskima prevoznima sredstvoma: najprej s katamaranom Jadrolinije 24. avgusta ob 15. uri iz Splita do pristanišča Ubli na Lastovu, nazaj grede pa 31. avgusta najprej ob 11. uri s trajektom do pristanišča Vela Luka na Korčuli, kjer smo prestopili na veliki trajekt Oliver. Do Splita in nazaj smo potovali z avtobusom.

Vodnik Klemen Košir daje navodila za drugi dan obiska otoka. FOTO: Jožef Pavlič

Vožnja do otoka in nazaj je bila res dolga, a je kar hitro minila ob pogledih na otoke Šolto, Brač, Hvar, Korčulo in Vis ter pogovorih. Krajšal nam jo je tudi sijajni vodnik Klemen Košir, umetnostni zgodovinar in izvrstni poznavalec ter večkratni obiskovalec Lastova.

Takšni, ki ta otok že dobro poznajo, so bili tudi med 39 slovenskimi dopustniki. Njegovi »stari znanci« so nam ga dobesedno opevali kot vrednega vse pozornosti, daljšega obiska in občudovanja. Takšnega smo ga doživeli tudi njegovi tokratni obiskovalci v organizaciji turistične agencije Trud.

Lastovsko otočje so Hrvati razglasili za naravni park

Otok, pravilneje otočje Lastovo, obsega kar 46 otokov, otočkov, zalivov in grebenov s skupno površino 53 km2. Do leta 1988 je bil zaradi številnih vojaških objektov JLA zaprt za tuje obiskovalce, po razglasitvi samostojnosti Republike Hrvaške leta 1991 pa se je začel odpirati obiskovalcem in turistično razvijati.

Nekdanje skrivališče JLA za vojaške ladje. FOTO: Jožef Pavlič

Leta 2006 je hrvaški »sabor« Lastovsko otočje razglasil za »Park prirode«. To je naredil, ker otočani želijo, da ga ohranijo čim bolj čistega, naravnega in ne preveč obiskanega. Zaradi tega so v brošuri o njem zapisali: »Hvala, ker varujete ta nedotaknjeni biser Jadrana!« Zahvala velja obiskovalcem s pravim odnosom do otoka in njegovim okrog 700 prebivalcem. Upravičeno, kajti nekaj tako lepega, enkratnega in do danes ohranjenega je res treba varovati.

Lastovo (Selo) je prelepa vas s cerkvijo sv. Kozma in Damijana in zelo starimi kamnitimi hišami. FOTO: Jožef Pavlič

Dogaja pa se, da vsi ne ravnajo tako. Vodnik Klemen nam je povedal, kako nekulturno se je vedla skupina Slovencev (drugim radi očitamo, kako so nekulturni, pa sami nismo nič boljši, kdaj celo slabši). Nestrpneži so lastniku drobnice razlili vodo, nekdo pa je zbil kozla, ki je pred nami poginjal v hudih bolečinah. Zaradi vodnikovega opozorila smo bili še toliko bolj previdni in obzirni v stikih z domačini, ti pa so nam to vračali s prijaznostjo, ustrežljivostjo in uslugami.

Slovenski pozdrav in pesem v župnijski cerkvi

Med njimi še posebej voznik Anto, ki nas je iz Ublega vozil v hotel Solitudo v Pasadurju (edini na otoku, na katerem smo stanovali), pa tudi drugam. V nedeljo, 25. avgusta, dopoldne je peljal skupino izletnikov k maši v župnijsko cerkev sv. Kozma in Damijana v Lastovu. Tam sem v njihovem imenu ob koncu maše pozdravil novega župnika dona Miša Pecotića in polno cerkev domačinov, zapeli pa smo tudi pesem Lepa si, lepa si, roža Marija in z njo zelo ganili vernike.

Novi župnik v Lastovu don Mišo Pecotić nam je dovolil, da smo ob koncu maše zapeli Lepa si, lepa si, roža Marija. FOTO: Jožef Pavlič

Omenjeno cerkev in vas Lastovo (največje naselje na otoku je ohranilo status vasi) smo si pozneje ogledali pod vodstvom domače vodnice, zelo energične Meri. Zlasti nas je opozarjala na cerkvice, kapelice in verska znamenja, med drugim napis IHS, ki so izpričevali, kako zelo so bili domačini verni.

Krščansko znamenje na eni izmed hiš v Lastovu. FOTO: Jožef Pavlič

Poleg tega na za otok značilna drevesa z užitnimi plodovi. Danes mladi žal odhajajo z otoka. Najprej v šole (na Lastovu sta le osnovna šola in vrtec), nato v bolj razvite kraje in države. Veliko več stoletij starih kamnitih hiš je praznih, lastniki so razseljeni po vsem svetu. Hiše imajo značilne dimnike, domačini jim pravijo fumari.

Dimniki fumari – znamenitost Lastova. FOTO: Jožef Pavlič

»Duhovno središče« otoka je župnijska cerkev sv. Kozma in Damijana iz leta 1473 v samem Lastovu (domačini mu pravijo Selo); nedeljska maša je še v cerkvi sv. Petra v vasi Ubli. Najstarejša ohranjena cerkvica je iz 11. stoletja, posvečena je apostolu sv. Luku. V kraju Ubli so ostanki paleokrščanske bazilike sv. Petra iz 5. in 6. stoletja.

Tukaj je bila bazilika sv. Petra v kraju Ubli. FOTO: Jožef Pavlič

V isti vasi smo si poleg nje ogledali tudi propadlo predelovalnico rib in ribiško naselje, ki so ju po prvi svetovni vojni postavili Italijani, po drugi svetovni vojni pa je začela propadati. Razlog je bil ta, da so bili domačini predvsem kmetovalci in niso mogli naloviti dovolj rib, zato so Italijani z juga Italije sem preselili bolj vešče tega posla. Italijani so se po drugi svetovni vojni iz strahu pred maščevanjem odselili, JLA pa je na tako strateško pomembnem otoku postavila vojašnico maršala Tita, zgradila še številne druge vojaške objekte in velik del otoka obdala z bodečo žico. Enega izmed zaklonišč za podmornice in druge vojaške ladje smo si tudi ogledali, ob sprehodih po številnih gozdnih poteh in stezah pa naletevali na stebre z bodečo žico.

Rodovitna polja in vinogradi. FOTO: Jožef Pavlič

Obilo možnosti za sprehode po gozdnih poteh in stezah

Lastovo je pravi raj ne le za letovanje, marveč tudi za sprehode. Poti in steze po otočju so dobro vrisane, mogoče je dobiti tudi specialko. Na sprehodu lahko naletiš celo na jurčke. Sam sem na lepo gobo, a ni bila pri Slovencih priljubljeni jurček. So pa naši rojaki domačine opozorili nanje, jim iz njih celo pripravili okusno jed.

Goba ob gozdni poti. FOTO: Jožef Pavlič

Mi smo imeli v hotelu za večerjo na izbiro dve vrste jedi: ribo, vsak večer drugo, in meso. Oboje je bilo zelo okusno. Sam sem se večinoma odločal za ribe, ker teh doma ne jemo. Zajtrk je bil samopostrežen. V sobah smo lahko uporabljali klimatsko napravo in mali hladilnik. Okrepčila, predvsem vodo, ki je največja dragocenost na otoku (iz hotelskih pip ni tekla užitna), smo kupovali v trgovinah, najceneje v Studencu, v zasebnih marketih je bilo dražje. Krajevne dobrote, predvsem vino in narezek, smo pokusili pri vinogradniku Šariću.

Pokušnja vina in lokalnih dobrot pri vinogradniku Šariću. FOTO: Jožef Pavlič

Kar šest vrst vina (rukatac, pošip, opolo, merlot, plavac mali in prošek). Kdor ga je kupil, ga je drago plačal. Veliko cenejše, a zelo dobro vino, smo dobili pri kmetih. Da je na Lastovu doma dobro vino s pozitivnimi učinki, sem videl na napisu na leseni tabli ob poti: Vinum bonum, pax in domum. Tudi prevod: Dobro vino, mir u kuči. Slovenci se tega kar držimo. Nekateri sladokusci so si privoščili še drago hobotnico.

Kulturni večer na terasi hotela

Veliko je bilo vredno (to so mi povedali pozneje), da smo po pristanku vodnika Klemena uspeli na terasi hotela 29. avgusta organizirati kulturni večer. Sam sem ga povezoval, recitiral svoje pesmi in meditacijo, drugi pa so se na njem zelo dobro, nekateri prav zgledno, predstavili, povedali kakšno prigodo iz svojega življenja, jubilantka Milka celo pesem, dobila pa je šopek rož. Metka Mali je igrala na orglice. Peter Budin iz Mirna je kot izvrsten pevec domačega cerkvenega pevskega zbora vodil petje. Zapeli smo že prvi večer po večerji in ob drugih priložnostih. Lepo in ubrano, saj je bilo z nami več dobrih pevcev in pevk.

Na Saplunu – raju na Zemlji  

Enkratno doživetje je bil obisk otoka Saplun, malo več kot uro plovbe z ladjico od Paladurja, pogledih na obalna naselja na Lastovu, plavanje v kristalno čistem morju, pogostitev z ribami in vinom.

Otoček Saplun s kristalno čisto vodo. FOTO: Jožef Pavlič

Tam bi, če bi imel »spalko« in možnost vrnitve, ostal kar nekaj dni. Nekateri so to že naredili. Predvsem tisti, ki so navajeni »robinzonstva« v kampih. Na tem otoku je narava takšna, kot je; ni vecejev, trgovine, gostilne … Ničesar razen dostopa nanj z ladjico ali jadrnico. Na njem bi danes lahko preživel le kakšen sodobni Robinzon Crusoe. Seveda z družico, da mu ne bi bilo dolgčas.

Nam pa so preostajali še drugi »raji«: obisk zaliva Skrivena Luka in plavanja v njem, sprehod do Jurjeve Luke in plavanje tam, za pogumnejše pohod do nekdanjega predora JLA, drugi pohodi po otoških poteh in stezah (bolj utrjeni in mlajši so se podajali na daljše in zahtevnejše) ali, enostavneje, počivanje v hotelu in kopanje v njegovi neposredni bližini na otoku Prežba.

Ena izmed gozdnih poti po otoku Prežba. FOTO: Jožef Pavlič

»Prvopristopnikom« za pokušino, starim znancem za nova odkritja. Ta bodo mogoča že prihodnje leto, če bo Trud organiziral nove počitnice na Lastovu. Na predlog vodnika Klemena desetdnevne, kajti marsičesa še nismo videli. To, kar smo, je bilo res ogleda in dolge plovbe vredno. Ob večerih ni manjkalo niti opazovanje zvezd in Mlečne ceste. Hvala Trudu!

Izjave dopustnikov

Miran in Helena Lindič, Radovljica: Tukaj je zelo v redu. Vročina naju ne ubija. Dobra družba. V skupini imamo marsikaj skupnega. Večkrat sva že bila s Trudom. Vedno sva bila zadovoljna. Imava občutek, da sorodni prav iščemo drug drugega, se takšni tudi najdemo, hitro prilagajamo razmeram. Videla sva, kako je bil vsak zaželen in sprejet.

FOTO: Jožef Pavlič

Metka Mali, Kamnik: Meni je bilo všeč čisto morje, malo avtomobilov, dobra riba za večerjo, zelena narava okrog nas. Naša skupina je bila enkratna. Ljudje, ki se prijavijo pri Trudu, vas ne bodo razočarali. Vse je bilo na višji ravni kot drugje. Ljudje so bili zelo kultivirani, kar se je še posebej pokazalo pri kulturnem večeru. Domov odhajam z zelo lepimi vtisi.

FOTO: Jožef Pavlič

Peter in Marija Budin, Miren pri Novi Gorici: Peter si je zelo želel na Lastovo. Všeč mu je tukajšnja lepa narava, mir, čisto morje, predvsem pa družba prijetnih ljudi. Z vsakim si se lahko pomenil, bogatili smo drug drugega, smo bili skorajda ista generacija. Zelo nama je ugajal kulturno-spoznavni večer. Čudila sva se, kako je kljub vročini vse zeleno; celo trava na nogometnem igrišču. Peter je bil še posebej vesel ogleda temeljev starodavne bazilike sv. Petra ter da je lahko pel v cerkvi in drugje z drugimi pevci v skupini.

FOTO: Jožef Pavlič