Hodiva dobra štiri leta, vidiva se na 2–4 mesece. Najina ljubezen je vzklila iz običajnega prijateljstva. Enostavno sva zaupala, da bo, če je to pravo za naju, Bog poskrbel, da bo šlo. Kljub težavam in težkim trenutkom, predvsem ob slovesu ob koncu obiska, se nama je vedno zdelo vredno vztrajati, ker nikoli nisva bila srečnejša kot takrat, ko sva nekaj dni lahko skupaj. Verjameva, da nama je uspelo tudi zato, ker najinega razmerja ne dojemava kot čudnega, ampak kot čisto običajnega. Lažje je tudi, ker veva, da teče zadnje leto najine razdalje, zato tudi drugim parom svetujeva, da razmerje na daljavo časovno omejijo, da bodo videli luč na koncu.